Udobje in uporabnost je tisto, kar prinaša podaljšana verzija Tiguana. Ne, ni še govora po prenovljeni verziji – te namreč pri nas še ne bo
fotografije Jure Kralj
Takole od spredaj je seveda težko ločiti oba sorodnika, ampak bočna linija hitro pokaže nekoliko bolj skladne poteze, posledica dodatnih desetih centimetrov, ki so jih temu modelu namenili oblikovalci. NA srečo pa so imeli pri VW inženirji na voljo tudi daljšo medosno razdaljo pri sodobni platformi MQB in en le preprosto podaljšanje karoserije.
Allspace je tako udobnejši in prostornejši Tiguan, SUV torej, ki je uporaben tudi za sedem potnikov (z dodano tretjo klopjo), ki je uporaben za prevoz okornejši predmetov (z elegantnim zlaganjem naslonov v skoraj ravno površino), predvsem pa uporaben, ko gre za prevoz različno zahtevnih zadnjih potnikov, ki so lahko tudi različno razvajeni glede prtljage. Seveda – Allspace ima (podobno kot koncerni sorodniki Kodiaq in Tarraco) premično (vzdolžno) zadnjo klop, tako da je mogoče vedno najti pravšnjo mero med velikostjo prtljažnika in prostornostjo na zadnji klopi. Enostavno, praktično, prijazno.
Pri tej igri z medosno razdaljo je prostornost seveda na prvem mestu, toda ne gre zanemariti tudi izboljšanje lege in udobja zaradi dodatnih centimetrov med obema osema. In ko je v opremi še DCC (vodeni blažilci) je že treba reči, da je bil tale Tiguan kar vzor udobja. No, če bi bile pnevmatike za kašno colo manjše, bi bilo odlično. Bistvo pa je, da se lahko voznik zares odloči za športna platišča z nizkimi boki pnevmatik (kot na primer pri testnem primerku z 20 colami in dimenzijo pnevmatik 255/40), ki omogočajo boljšo odzivnost, hkrati pa ostaja udobje na isti ravni (ali je celo boljše). No, vsemogočno ni, kar je čutiti pri kratkih, odrezavih prečnih grbinah, ampak ta del je mirno moč tudi prezreti.
Če je bil dvolitrski TDI s 140 kilovati pred časom dobro izbira, je zdaj, vsaj glede na zmogljivosti in kultiviranost biturbo stroja (in skoraj 1,8 tone teže) motor, ki je sicer zmogljiv, ko je v idealnih vrtljajih, ampak res lenoben, dokler se gred ne zavrti vsaj v neposredno bližino številke dva tisoč, potem pa se vse zgodi izjemno hitro. Med tekočo vožnjo tega skoraj ni občutiti, tudi odzivnost ne trpi, pri speljevanjih, sploh v hrib ali počasni vožnji in pospeševanju, pa vsekakor. Kot rečeno – če ne bi poskusil podobnih strojev (tudi hišnega z dvema turbinama), bi bila ta neodzivnost morda manj opazna, tako pa …
In če iščete športnega terenca, ki mu vozna dinamika ni tuja, je to dobra izbira, sploh z R Line opremo in DCC blažilci, saj elegantno in prepričljivo zavija in je stoično miren pri dolgih hitrih zavojih. Le pri opremi bi kazalo malce varčevati in ostanek vložiti v odličen dvolitrski biturbo dizelski motor.
Matjaž Korošak
