Racionalne vrednote

V četrto Octavia ohranja vrednote na področju uporabnosti in prostornosti, z varčnim turbodizlom pa dokazuje, da se čas tovrstni motorizaciji še ni iztekel

fotografije Peter Zorenč

Racionalnost. Izraz, ki je bil v preteklosti s Škodino Octavio tesno povezan. Vzrok? Prostornost, uporabnost za ceno kompaktneža iz vrst krovnega koncerna Volkswagen. Na tem mestu je mišljen predvsem tekmec iz vrst ‘ljudske’ znamke, ki sliši na ime Golf. No, v zadnji izdaji sta si oba avtomobila še bolj podobna, saj so lahko Čehi novo Octavio v celoti zasnovali na prilagodljivi koncernski platformi MQB. To pomeni, da so lahko s hišnega regala pobrali prav vse dobrote, ki so bile doslej rezervirane za Golfa.

No, verjetno je slednje tudi vzrok, da si še nikoli prej nista bila tako podobna. A ne navzven, kjer deluje češki predstavnik dovolj samosvoje in vsaj po mojem mnenju prvič dovolj dinamično. Predvsem po zaslugi ozkih žarometov, ostrih potez in dinamično zarisanega zadka. In če je na novo zapognjena pločevina le neke vrste oblikovna evolucija, po tem voznika v notranjosti čaka manjša revolucija. Tudi Octavia je morala na pot digitalizacije, ki jo je napovedal že Golf. Razlike? Z izjemo nekaj bližnjičnih gumbov, ki so z izjemo spreminjanja glasnosti avdio naprave ostali klasični in ne občutljivi za dotik, jih ni prav veliko. Za vse nastavitve je treba torej segati po osrednjem zaslonu multimedije, kar bo nekaterim povzročalo preglavice, spet drugim dajalo občutek sodobnosti. Resda sistemska struktura menijev ni ravno najboljša, a je dovolj logična, da brskanje po navodilih ni potrebno. In če se lahko Octavia pohvali še z najvišjim paketom opreme Style, po tem je serijska tudi digitalna instrumenta plošča, ki še vedno navduši s prilagodljivostjo.

Nergati ne gre niti za volanom, kjer se bodo udobno namestili tudi visokorasli vozniki, saj je volan po globini in višini izdatno nastavljiv, le ljubiteljem nizkega sedenja ne bo zadoščeno. Sedež je namreč nameščen dokaj visoko, kar je znano že iz predhodnih generacij, a zato po okusu večine, ki ne mara težavnega kobacanja v in iz avtomobila. Armaturna plošča deluje prečiščeno, minimalistično in s pasom tkanine na armaturni plošči sodobno. Kar nekako domače. Barvne kombinacije so morda nekoliko zadržane, a Octavia nikoli ni bila in tudi tokrat ne želi biti trendovski avtomobil. Zmoti le izdatna količina trde plastike, predvsem v spodnjem delu armaturne plošče in na vratnih oblogah. Morda sem sam na tem področju pričakoval korak naprej v smeri nekoliko bolj premijskega počutja, a zniževanju stroškov se očitno pač ni mogoče ogniti, kar sem zaznal že za volanom Golfa, ki se je v mojih rokah znašel nekaj tednov prej. 

Bolj kot omenjeno pa me je zmotilo delovanje – ali bolje rečeno nedelovanje multimedije. Zdi se, kot da Volkswagnovim inženirjem nekako ne uspe razrešiti težav s stabilnostjo delovanja, saj se mi je v času druženja dva ali trikrat zgodilo, da je zaslon ostal zatemnjen. Torej neuporaben. In ker je upravljanje klimatske naprave možno le s pomočjo tega, prilagajanje temperature in ostalih funkcij ni bilo možno. Kot nekakšen popolni mrk, ki voznika in potnike odreže tudi od vseh ostalih bolj ali manj naprednih funkcij. Verjamem, da bodo te težave v Volkswagnovem koncernu v bližnji prihodnosti rešili, a do takrat uporabniška izkušnja pa ni prepričljiva.

A Octavia ni del domala vsake flote službenih avtomobilov podjetij zaradi multimedije, temveč zaradi prostornosti in še vedno dobrega razmerja med ceno in uporabnostjo. Predvsem pa zaradi varčnih dizelskih strojev in ta dvolitrski z močjo 110 kW (150 KM) ni izjema. Pravzaprav nasprotno. Če bi vam rekel, da sem tristo kilometrov dolgo pot po avtocesti in hitrostih, ki jih možje v modrem še spregledajo, prevozil s povprečno porabo 4,6 litra, mi najverjetneje ne bi verjeli. Pa vendar je res in tudi povprečje s ‘prerivanjem’ skozi mestni vrvež je komajda preseglo pet litrov. Veliko k temu pripomore tudi sedemstopenjski dvosklopčni menjalnik, ki z dolgo zadnjo prestavo omogoča hitrost pri zapovedani avtocestni hitrosti s skromnimi 1.800 vrtljaji na glavni gredi motorja. Ob tem štirivaljnik preseneti s prožnostjo in odzivnostjo ter uglajenostjo. Je namreč tih in miren, le v hladnem jutru ob zagonu jasno izda svoje poreklo. A presenetljivo se je tokrat za uglajenega sopotnika izkazal tudi menjalnik. Nič več zaletavosti pri speljevanju ali zmedenosti pri nenadnemu odvzemu in ponovnemu dodajanju plina. No, vsaj ne toliko kot v preteklosti. Tudi podvozje, čeprav se mi zdi, da tokrat uglašeno z mislijo na več dinamike, ponuja predvsem udobje, pa čeprav je zadnja prema poltoga (posamično vpetje je rezervirano za zmogljivejše in štirikolesno gnane različice). In ta, kot je značilno, ima nekaj težav le pri blaženju kratkih prečnih grbin. No, nekaj omenjenega udobja je treba pripisati tudi 17-palčnim kolesom s pnevmatikami širine le 205 milimetrov, ki zmorejo zgladiti vse manjše nepravilnosti v podlagi in s skromno širino ugodno vplivajo na porabo goriva. No, zato pa ne marajo zavzete vožnje, saj se pri nekoliko hitrejši vožnji skozi ovinke preveč spodvijajo, istočasno pa je tudi prečnega nagibanja nekoliko preveč, da bi Octavia vozniku vlivala zaupanje ali ga celo nagovarjala k zavzetosti. Pa saj je za tovrstne potrebe že nared športna različica z oznako RS …

Kljub nekaterim porodnim težavam, ki se nanašajo predvsem na programsko opremo multimedije, je v tem segmentu težko najti avtomobil, ki za odštet denar ponuja tolikšno mero uravnoteženosti, med prostornostjo, udobjem, uporabnostjo, zmogljivostmi in porabo goriva. Mimogrede, slednja je celo tako ugodna, še posebej ob zdajšnjih cenah goriva in dokaj čistem izpuhu sodobnih motorjev, da bodo dizli z nami še nekaj časa in bo elektrika še nekoliko počakala.  

Peter Zorenč