GLASUJ ZA SLOVENSKI AVTO LETA 2021

Zakaj ročni še vedno štejejo?

Samodejni menjalniki so dosegli svojo veljavo, a za ultimativno interakcijo med avtomobilom in voznikom odličnega ročnega ne prekosi prav nič

besede Henry Catchpole

Ali je “uživaški” najboljši pridevnik? Velikokrat se uporablja “natančen” in “prepričljiv”, a menim, da mora biti “uživaški” rezerviran za posebne priložnosti. Ali je “ohlapen” slabši kot “traktorski” ali pa “zatikajoč”? Na katerega proizvajalca se spomnite, če omenim mehanske občutke? Včasih je značilen “klik-klak” najprej spomnil na Ferrari, dokler se pri Audiju niso spomnili, da ta značilen zvok sploh ni avtorsko zaščiten.

Ročni menjalnik ima zelo značilno izraznost. Seveda lahko prestavo izbereš tudi z lopaticami na volanu, a z njimi ne moreš “šaltati v drugo” ali pa “potisniti v tretjo”. Tudi tisto poskusno miganje, s katerim preveriš, ali je avto v prostem teku, je mogoče samo pri ročnem menjalniku. Tehnika pete in prstov, prestavljanje brez popuščanja plina, pasja noga… vse to je v avtomobilih s samodejnim menjalnikom pač pozabljeno.

Zakaj to omenjam? Mislim, da je namreč očitno, koliko ročni menjalnik prispeva k izkušnji vožnje z avtomobilom. Ne jemljite tega prispevka kot negativizem, naperjen proti samodejnemu menjalniku in njegovim lopaticam. Brez Ferrarija 812 Superfast s svojim rafalnim prestavljanjem navzdol bi bili prikrajšani za veliko drame. In če želite kar najhitreje odpeljati krog, so PDK, DCT, DSG in menjalniki podobne sorte s ključnimi desetinkami vedno na vaši strani. Pomagajo vam doseči tisto metronomsko točnost, ki je zaželjena krog za krogom. Z njimi je lažje shajati tudi v prometu.

A ne glede na to, kako dobri so samodejni menjalniki – ročni še naprej štejejo. So vinilke Spotify-ju. Ogenj v kaminu električnemu radiatorju. Mehanska ura namesto kvarčne. Tiskana revija prispevku na spletu. Gre za več, kot le končni rezultat izbire prestave, poslušanja glasbe, proizvajanja toplote, merjenja časa ali poizvedbe informacij.

Zdi se osupljivo, kaj vse nadomestiš s tem preprostim potegom lopatice za volanom. Dejansko gibanje prestavne ročice iz ene prestave v drugo je le majhen del občutja in plesa prestavljanja. Za začetek je tu način, s katerim potopiš sklopko. Je tista leva stopalka tako čvrsta, da boš moral redno obiskovati fitnes in delati na nogah, ali pa je tako mehka, da z njo preluknjaš predpražnik? Ali sklopka zagrabi nizko ali visoko? Se sklopi trenutno kot stikalo ali pa zaskrbljujoče sluzasto? In kako dolga je akcija pedala?

Potem je tukaj stopalka za plin, ki jo je potrebno popustiti in zopet pohoditi (ali pa ne, če si testni voznik in želiš od pospeška do 100 km/h odbiti še kakšno desetinko). Desna noga seveda deluje v sodelovanju z akcijo leve, medtem ko sta hitrost in agresivnost primerno usklajeni s hitrostjo pretikanja ročice po vzorcu. Različni načini prestavljanja zahtevajo različno količino časa in od tega bo morda odvisna tudi tvoja odločitev – ali sploh prestaviti. Zadnji vzdihljaji pred ovinkom med močnim zaviranjem s šeststopenjskim menjalnikom in morda boš lahko zabil iz četrte v tretjo, medtem ko potegniti nazaj in proti sebi v drugo prestavo morda ne bo več šlo.

Precej je odvisno od avtomobila in menjalnika – prestavljanje je lahko včasih bliskovito hitro, včasih pa potrebuje nekaj potrpljenja in previdnosti. Prilagajanje vsakemu posamičnemu vzorcu in vzmetenosti med različnimi prestavami je vedno zanimivo. Iz tretje v četrto je morda malenkost lažje prestaviti v razporeditvi s šestimi prestavami, kot s štirimi, ker se ročica vrača v sredinski položaj. Zaradi dodatne ravni pa se je morda težje navaditi sedemstopenjskih menjalnikov. Vsaka menjava prestave ima v vsakem ročnem menjalniku svoj gib in svoj skupek silnic. Nekaj, kar za lopatice ob volanu vsekakor ne moremo reči. Sam najraje prestavljam iz druge v tretjo ali pa iz četrte v tretjo pri šeststopenjskem menjalniku. Prestavljanje iz tretje v drugo je bolj zadovoljivo v avtomobilih z volanom na levi, saj ročico povlečeš proti sebi oz. je ne potiskaš stran. Včasih prideš celo do bolj temeljnega vprašanja – koliko prestav sploh imaš na razpolago – potem, ko si na letališču sposodiš avto, že čez nekaj trenutkov pa se v peti prestavi ob polnem plinu sprašuješ, ali boš nadaljeval v šesto ali pa v vzvratno.

Ko že govorimo o vožnji v peti s polnim plinom – z ročnim menjalnikom je občutek hitrosti lahko bolj izrazit. Srečo imam, da sem lahko na nemških avtocestah izkusil tako 911 GT3 RS, kot 911 R. Pustimo aerodinamiko, kjer se precej razlikujeta – a trenutek, ko pri 250 km/h umakneš eno roko iz volana, da bi pri več kot 8000 vrtljajih prestavil iz pete v šesto, je precej bolj premišljen, kot če moraš za to le potegniti proti sebi s prstom.

Seveda, dober ročni menjalnik je lahko poslastica tudi, ko ne voziš prav hitro. Ko prestaviš navzdol in malenkost dodaš plin, da izenačiš vrtljaje, ali pa počasi izvedeš popolno menjavo navzgor – tovrstno povezanost z motorjem je mogoče uživati ne glede na hitrost. Res pa je, da je tehnika pete in prsta pri nizkih hitrostih verjetno ena težjih akcij, ki jih izvajaš v avtomobilu in prav zaradi tega lahko hitro izgubiš voljo pri učenju. Mnogo lažje se je učiti ob močnem zaviranju in imeti solidno osnovo, iz katere lahko s stopalom potem sežeš proti stopalki za plin.

Z glavico ročice je lahko prijetno rokovati tudi pri nižjih hitrostih (ne hihitajte se tam zadaj). Skozi leta so preizkusili mnoge različne velikosti in oblike (resno mislim, zavežite!), a enostavna krogla ostaja tisto osnovno merilo v dlaneh mnogih ljudi. Deloma verjetno tudi zaradi ergonomičnosti, ki je vedno enaka – ne glede na položaj in način rokovanja.

Potem pa ne smemo pozabiti na specifike. Nekaj študijskih primerov. Malo premisleka o najboljših ročnih menjalnikih, ki smo jih kdaj preizkusili. Moj izbor se začne s kratkimi in čvrstimi premiki v Hondi S2000. Japonska znamka premore mnogo odličnih menjalnikov, a S2000 izstopa, vsaj za moje pojme. “Uživaštvo” po dolgem in počez. Pa ko smo že pri Hondi – tudi v zadnjem Arielu Atomu je mogoče prestavljati silno hitro in natančno. Pravzaprav je za čisto hitrost prestavljanja boljša le še Prodrive-ova mojstrovina z ravnimi zobniki v Imprezah za reli. Z izvedenko N2009 si lahko frcal po H vzorcu, ki se ni zdel večji od škatlice vžigalic. Zdelo se je, da ročica ve kam mora iti takoj, ko si se je dotaknil, potem pa enostavno odleti v naslednje razmerje.

Šeststopenjski menjalnik iz 911-ice 997 in različnih Boxsterjev je prav tako petarda, ki jo hvalijo vsepovprek. Akcija je lepo tekoča, premiki pa ravno prav dolgi. Škoda le, da so razmerja malenkost visoka. Boxsterjeva velika sestrična s sredinsko nameščenim motorjem – Carrera GT – je znana po enem najboljših ročnih menjalnikov. In medtem ko je ročica res točno na pravem mestu – visoko in blizu volana, rokovanje z njo pa priročno, pa vseeno mislim, da je akcija malenkost prelahka. Pri tem pa je brilijantno to, da se ta lahkotnost popolnoma poda pogonskemu sklopu – ne glede na to, da ji v primerjavi z omenjenim Boxsterjem manjka nekaj otipljivosti. Carrerin V10 se namreč zavrti brez kakršnekoli inercije in zahteva skoraj božansko lahkotno menjavo – in prav takšen je tudi občutek pri pretikanju tiste znamenite ročice s kroglo iz lesa breze.

Na podoben način ima popoln menjalnik tudi Land Rover. Le da se tam vrtljaji dvigajo in spuščajo z menjavo letnih časov, za čisto izvedeno menjavo pa so potrebne dolge pavze in veliko potrpljenja. Občutek na dolgi kuhli za mešanje pudinga v obliki prestavne ročice je nedoločljiv kot recept za koktejl v nočnem klubu, sicer pa povsem primeren pojavi stroja in pustolovščin, ki jih boste opravili z njim.

Kakorkoli, vrnimo se k običajnejši obliki hvale. Prestavljanje v Audiju R8 z V8 motorjem je čudovito, ker se ti zdi, kot da si potegnil sabljo iz ene nožnice in jo vstavil v drugo. Prijetna je tudi diamantno narezana ročica, obtežitev pa zadovoljuje, kljub temu, da ne gre za menjalnik, s katerim bi divjal skozi prestave. Dokaz, da cena ni pogoj za prijeten občutek z menjalnikom, je Ford SportKa. Podobno sladek je petstopenjski menjalnik v Mini Cooperju (R50), za ne prav veliko denarja pa lep občutek med prestavljanjem ponuja tudi prva generacija MX-5.

Sicer pa sta bila dva najboljša občutka pri prestavljanju, ki sem jih doživel, oba v Ferrarijih. Prvi je v F50. Obtežitev stopalke in prestavne ročice je – podobno kot pri Boxsterju – absolutno prava, krogla na vrhu ročice pa v roko sede na klasično popoln način. Tu je tudi dodatno vznemirjenje, ki ga zagotavlja kovinska šablona, a z malenkost bolj kremastim občutkom v primerjavi z R8. Enostavno čudovito.

Drugi Ferrari pa je v mojem spominu najlepše zapisan s točno določeno izkušnjo menjave. Pogonski sklop je bistvo modela 250 Testa Rossa, v katerem se prestavlja z mehanskim občutkom odklepanja velike, dobro naoljene ključavnice v vratih stare cerkve. Zakaj ena točno določena menjava? Torej, največkrat moraš med prestavljanjem sklopiti dvakrat, iz prve v drugo pa le pritisniti sklopko in na kratko spustiti sredinsko (!) stopalko za plin, medtem ko čvrsto potegneš visoko, paličasto ročico. Premik je kratek in se zaključi trdo – kot pri sekvenčnem menjalniku, le da se ročica ne vrne na sredino. Izkušnjo si zapomniš tudi, ker spreminja ton zvočne kulise prečudovitega 3-litrskega V12, a takšne pozitivnosti in občutka povezanosti z zobniki še nisem doživel.

Seveda, vsej tej hvali grozi, da bo kmalu postala otožno obujanje spominov, saj je ročni menjalnik v novih avtomobilih ogrožena vrsta. A dejstva, da je Aston Martin to opcijo še vedno zmožen ponujati za svoj Vantage, da je največja kritika odsotnost le-te v sicer odličnem Alpine-u A110 ter da se je Porsche odločil ročni menjalnik znova ponuditi v GT3, pomenijo, da se pomembnost treh stopalk še vedno močno čuti. Upam, da bo ta občutek trajal tako dolgo, kot potrebuješ do druge prestave v hladnem Ferrariju 348.

Preberite tudi
Ekipni duh