Sintetično upanje

Janoš Pečnik

Avtomobilistični trg se počasi privaja na električno gnano prihodnost. Znaki, da potrošniki novo tehnologijo sprejemamo z vedno bolj odprtimi rokami, so vse izrazitejši. V preteklem letu drugi najbolj prodajan avtomobil v Evropi je bil namreč že električni Volkswagen ID.3. Medtem ko so k temu najbolj prispevali Norvežani, pa smo v Sloveniji tu še razmeroma zadržani.

Včasih pa imamo pri tem pomisleke predvsem tisti, ki nam avto pomeni več kot prevozno sredstvo. Spremljamo namreč precej enoznačno prehajanje električne fronte, ki zajema celoten razpon namembnosti avtomobila. In če se mi zdi električni pogon dobra in vedno bolj udobna rešitev za vsakdanjo (predvsem urbano) mobilnost, za katero kar ne morem verjeti, da se ni uveljavila že prej, pa nisem prepričan, da je prava rešitev za vožnjo. In s tem mislim vožnjo v najčistejšem in najbolj svetem pomenu besede. Takrat, ko je cilj drugotnega pomena. Vse ceste, vsi zavoji, vsi razgledi do tja pa ključnega. Otipljivost v vozni izkušnji namreč bledi. Tisti, ki živimo s sloganom “vožnja je strast” zato kar hlastamo za avtomobili, ki ponujajo ob vedno večjih zmogljivostih tudi pristno povezanost z voznikom. Verjetno nisem edini, ki potihem upam, da bom – medtem ko se bom vsakodnevno z veseljem vozil na elektriko – v garaži še vedno lahko imel stroj iz “mesa in krvi” za poduhovljeno seanso ob posebnih priložnostih. Z vsemi tradicionalnimi elementi.

No ja, industrija nad motorjem z notranjim izgorevanjem gotovo še ni obupala. Pri Nissanu so se pravkar pohvalili s 25-odstotnim izboljšanjem toplotne učinkovitosti (na 50 odstotkov) nove generacije pogonskega sklopa e-POWER. Že precej časa pa tu in tam slišimo o sintetičnem gorivu. Kaj to sploh je, je dobro vprašanje. Za mojo raven znanja in dojemanja je namreč čarovnija, ampak vam lahko vseeno ponudim laičen povzetek. Torej – začne se z elektrolizo, ki molekule vode najprej razbije na vodik in kisik. Energijsko bogata tekočina pa nato nastane z reakcijo vodika z ogljikovim dioksidom iz zraka. Priredi se lahko tako z lastnostmi bencina in dizelskega goriva, kot tudi z lastnostmi kurilnega olja ali kerozina, zato se omenja tudi kot rešitev za tovorni promet.

Eni izmed tistih, ki se konkretno ukvarjajo s tem, so pri Porscheju. Seveda si tudi oni na vse pretege želijo podaljševati življenje svoje ikonične 911-ice in njenih bokserskih motorjev. Pred dnevi so predstavili svoje načrte za pridobivanje sitetičnega goriva in nam prižgali luč upanja, čeprav zaenkrat pravijo, da bodo gorivo uporabljali za potrebe svojega Motosport oddelka. S preizkusno proizvodnjo bodo pričeli že prihodnje leto, leta 2024 nameravajo proizvesti 55 milijonov litrov goriva, dve leti kasneje pa to število podeseteriti, kar je nekaj manj, kot ZDA porabijo vsak dan.

Porschejeve navedbe se berejo kot Andersenova pravljica! In morda jim celo ne bi najbolj verjel, če ne bi šlo ravno za Porsche. Namreč – obstoječih motorjev naj ne bi bilo potrebno predelovati, uporaba goriva pa prinese celo “nekaj konjev več”. Najpomembneje pri vsem tem je, da bo izpust CO2 v celotnem procesu pridelave, distribucije in uporabe zmanjšan za kar 85 odstotkov, prav tako pa bo občutno manj neposrednih izpustov dušikov in trdnih delcev. Sintetično gorivo ima namreč le okoli osem do deset komponent, današnja organska goriva pa med 30 in 40. Pri Porscheju pravijo, da se bo tako okoljski odtis avtomobila z motorjem z notranjim izgorevanjem izenačil z okoljskim odtisom električnega. To pa še ni vse – za napajanje proizvodnega obrata bodo uporabljali le obnovljive energetske vire.

Si predstavljate? Okolju precej bolj prijazno gorivo, ki ga boste lahko s precej manj slabe vesti natočili v vsak avtomobil z motorjem z notranjim izgorevanjem. Kot bi mi nekdo povedal, da moja najljubša hrana več ne redi in ne prispeva več k povišanju holesterola. Celo nasprotno! Ostaja še precej proizvodnih neznank, kot so zagotovljena količina in cena, glede na napovedi o prepovedi prodaje avtomobilov z motorji z notranjim izgorevanjem pa se morda zdi tudi malce pozno. A že zanimanje in vložek nekaterih drugih proizvajalcev je znak, da zadeva ne gre v slepo ulico. Pri Mazdi so se pred kratkim pridružili združenju eFuel, z razvojem sintetičnih goriv se že nekaj časa ukvarjajo pri Audiju, pred kratkim so tudi pri BMW-ju priznali, da se jim zdi smiselna možnost za prihodnje izzive in da ji namenjajo pozornost. Podporo so priglasili tudi že nekateri proizvajalci superšportnikov, kot sta McLaren in Aston Martin. Najglasnejši zagovorniki tehnologije pa so pri Boschu, ki pravzaprav povezuje avtomobilistično industrijo v vlogi dobavitelja. Prepričani so, da bo razvoj alternativnih goriv igral pomembno vlogo pri obladovanju emisij, saj bo tudi leta 2030 večino avtomobilov na cesti še vedno poganjal motor z notranjim izgorevanjem. Pri tem pa imamo ogromno obstoječe infrastrukture, ki pride za sintetična goriva enako prav.

Zadnje novice o sintetičnih gorivih napajajo naše tihe upe, da bo motor z notranjim izgorevanjem v športnih avtomobilih nekako preživel.

Zadeve niso črno-bele in če navedbe o emisijah držijo, se razvoja tehnologij ne izključujeta. Tudi omenjeni Porsche v okviru svoje ponudbe že nekaj časa intenzivno vlaga v elektrifikacijo. Pred kratkim so se elektriki popolnoma zapovedali Jaguar, Ford in Volvo. Zadnje novice o sintetičnih gorivih pa vseeno podpihujejo naše tihe upe, da bo motor z notranjim izgorevanjem v športnih avtomobilih nekako preživel. Predvsem pa veseli dejstvo, da se velik del industrije zaveda, da stvari niso tako enoznačne in da elektrika ni vedno najboljši odgovor za vsako mobilnostno potrebo.

EVO 092
Digitalna izdaja
Nakup preko spleta