Voziti “v temi”

Janoš Pečnik

Eksponentno rastoča količina lahko dosegljivih informacij, ki nam je danes na voljo, je navdušujoč pojav. Živeti robinzonsko, živeti v temi ali “off the grid” ne pomeni več kurjenja petrolejk, temveč prej to, da nisi povezan z internetom. A vse močnejši tok in tista pogubna potreba po njegovem obvladovanju lahko hitro postaneta neznosna, šum različnih mnenj vse glasnejši, počutje pa tesnobno. Prav zaradi tega se mi zdi, da bolj kot kadarkoli prej potrebujem občasni pobeg od vsega, kar me obkroža takrat, ko sem “online”. Nekakšen digitalni “detox” torej, kot temu radi pravimo. Najboljša in najočitnejša rešitev za to je seveda narava. Potem pa tudi osredotočene izkušnje, kot je branje knjig, fotografiranje ali glasba. Ampak hej, kaj pa avto? Tudi ta je lahko vozovnica v hermetično zaprt ekosistem, kjer pozabiš na vse ostalo. Seveda – vožnja že v osnovi (vsaj zaenkrat še) zahteva popolno osredotočenost. A ne glede na to, da slednje ponavljamo bolj kot kadarkoli doslej, je v avtomobilu vedno več dejavnikov, s katerimi se od tega odmikamo.

Seveda – s pametnimi telefoni smo ves čas povezani in tudi vožnja pri tem ni izjema. Medtem ko marsikdo takrat še vedno nepremišljeno brska po zaslonu, se snovalci uporabniške izkušnje v infozabavne sisteme avtomobilov trudijo kar se da temeljito integrirati tok informacij, ki teče skozi naše mobilne naprave. Hkrati pospešeno razvijajo asistenčne in varnostne funkcije, ki neizbežno vodijo proti ultimativnemu in zares revolucionarnemu cilju – povsem avtonomni vožnji. To pa pomeni, da vožnja v vsakdanjih avtomobilih izgublja tisto terapevtsko značilnost osredotočene aktivnosti in slej ko prej se bomo lahko v avtomobilu povsem prepustili zabavi, branju ali delu. Digitalizacija pa ni priljubljena tema le v avtomobilih. Prevladuje namreč ideja, da je potrebno vsaki aktivnosti in vsaki izkušnji dodati nek digitaliziran element, s katerim ta pridobi vsesplošno uporabljani in danes že pošteno izrabljenipridevnik – “pametno”. Že res, da mi te naprave v veliki meri lajšajo življenje. A nekje je dobro potegniti črto. Ko pridem v galerijo ali muzej, tam ne želim zopet uporabljati neke aplikacije, ki mi prinaša novo dimenzijo in »obogati« resničnost. Gre za fantastično osredotočeno in enovito izkušnjo, ki nima nepotrebnih motečih elementov in naj ostane tako. Morda so to besede dinozavra, a mislim, da smo do vprašanja napredka preveč popustljivi in ga dojemamo preveč črno-belo.

Ampak sodoben konkurenčen avtomobil, namenjen vsakdanji rabi – bodisi poslovni ali zasebni, mora tovrstno tehnologijo pač vključevati. Temeljito povezljivost namreč. Kakšna je nato voznikova izkušnja, pa je vprašanje zase. Mislim, da je najlažje na sredinsko konzolo »pripopati« ogromen zaslon na dotik in nato vse prepustiti oblikovalcem uporabniškega vmesnika. Vključno z zares pogosto uporabljanimi funkcijami, kot je spreminjanje temperature ali glasnosti, ki bosta očitno še nekaj časa pomembna določnika počutja v avtomobilu. Tudi v Mercedesu S, katerega kupci so stari v povprečju okoli 60 let, so večino fizičnih stikal sedaj prestavili na velik, navpično postavljen zaslon. Voznik ima potem res veliko nadzora v obliki fizičnih stikal na volanu, ki jih je tam pravzaprav vedno več. Tu je potemtudi glasovno upravljanje, a roko na srce – “Hey Mercedes, I’m cold” mi je nekoliko neumno govoriti.

Raje bi vrtel stikala, ki se mi zdijo še vedno pomembna. Pa ne le zaradi varnosti, saj zasloni, občutljivi za dotik,nedvomno zahtevajo več pozornosti oči in rok. Stikala so še en element, na katerem lahko oblikovalci pustijo svoj pečat. Dodatna stična točka z avtomobilom, kjer lahko na lastni koži občutim kvaliteto, ki sem jo plačal. In če je kvalitetna tudi akcija vrtenja ali pritiskanja, je lahko to res zadovoljujoče opravilo – v podobni maniri kot pretikanje kvalitetnega ročnega menjalnika. Zagotovo pa precej bolj zadovoljujoče kot dotik zaslona, katerega občutek na koži je v vseh avtomobilih pravzaprav enak. Od malega Hyundaija i10 do Mercedesove admiralske limuzine.

Ponujanje osredotočene izkušnje zato postaja domena športnih avtomobilov, ki so tudi na cesti pač – bolj osredotočeni, sodobna konvencionalnost pa morda manj pomembna. Prvič pa iz enakega razloga čutim potrebo po starejšem avtomobilu, ki ne pozna povezljivosti in zaslonov na dotik. Pravi mehurček stare šole torej, ki mu ne morejo ničesar očitati niti teoretiki zarot o tehnologiji 5G. Ne nujno stroj za dinamično vožnjo, ampak bolj navdih za življenje. Ideja določenega časa in z njim povezane estetike, ki ju je pomembno sooblikoval ta avtomobil. V mislih imam nekaj modelov od poznih 80-ih do zgodnjih 2000-ih in že ko jih vidim na fotografiji, bi se najraje peljal po Jadranski magistrali z odprtimi okni – nekje 10 km/h pod omejitvijo, poslušal Blondie in prižgal cigareto, čeprav sicer ne kadim. Ampak iščem natanko to. Če bo iz mene avto povlekel nekaj, kar mi sicer ne bi padlo na pamet, potem sem zadel bistvo. Pa to seveda ne pomeni, da bom odslej v avtomobilu kadil.

Pravi mehurček stare šole torej, ki mu ne morejo ničesar očitati niti teoretiki zarot o 5G.

EVO 092
Digitalna izdaja
Nakup preko spleta