Delček čarobnosti znamke N, ki je v tako kratkem času osvojila ljubitelje športnih kombilimuzin, je oplemenitil tudi Hyundaijevega malčka
fotografije Janoš Pečnik
Tretja generacija Hyundaijevega superminija je na naše ceste pripeljala pred dobrim letom. Torej ravno v tistih prvih tednih epidemije pri nas. A novi malček je v meglici kaosa in negotovosti nase opozoril z odločno podobo – tako s precej zanimiveje oblikovanimi podrobnostmi, kot tudi z lepše odrejenimi razmerji v primerjavi s predhodnikom. In če pogledam v današnjo ponudbo najmanjšega segmenta mestnih avtomobilov, je i10 gotovo med tistimi, ki izstopajo. Le poglejte ta nabrit, že skoraj grozeč izraz!
Tudi najmanjši član Hyundaijeve družine pa se lahko pohvali s paketom opreme N-line. To pomeni, da je posut s ščepcem čarobnosti Hyundaijeve podznamke N, ki si je v zelo kratkem času pridobila veliko veljave. Dovolj, da te njena prisotnost razveseli tudi na mestnem malčku, kot je i10. Sprva opaziš športne karoserijske dodatke, s katerimi se od preostalih paketov opreme v ponudbi i10 očitno razlikuje. Ima drugačno masko z značilnimi dnevnimi lučmi v tehniki LED, dva kromirana zaključka izpušne cevi, imitiran difuzor(ček), rdeče poudarke, 16-palčna aluminijasta platišča, testni i10 pa je navsezadnje odet tudi v svetlo modro barvo karoserije, ki zdaj pri ljubiteljih športnih kombilimuzin že skoraj zanesljivo pomeni avto, ki se dobro pelje. Simpatično!
Tudi v notranjosti je prisoten celoten nabor dodatkov, ki bi jih pričakoval ob izbiri športnega paketa opreme. Športna sedeža z rdečimi šivi, aluminijaste stopalke za neposrednejši občutek na stopalu, pa na primer prestavna ročica z oznako N – slednja je po notranjosti posejana v opozorilo, da z malim i10 vendarle ni šale. Sicer pa je voznikovo okolje prostorno in zračno, na zadnji klopi bodo krajšo pot zdržali tudi odrasli, i10 pa je eden redkih v razredu, ki v kabino (za doplačilo) sprejme pet ljudi. Prostor v prtljažniku je z 252 litri seveda omejen, a konkurenčen znotraj razreda – vanj pospravim dve veliki nakupovalni vreči, zaboj mineralne vode in torbo s fotoaparatom. Ko je govora o opremi, ima korejski malček veliko tistega, kar imajo veliki. Na avtocesti se zna obdržati znotraj voznega pasu, samodejno zavira v sili, prepoznava prometne znake in me, na primer, opozori z zvočnim signalom, ko vozilo pred menoj spelje v križišču. Infozabavni sistem je soliden, enostaven za uporabo – s fizičnimi bližnjicami in odzivnim zaslonom na dotik.
Pri Hyundaiju pa niso le šminkali, ampak so vozniku nekaj dodane vrednosti namenili še z malenkostno prilagoditvijo podvozja – učvrstili so vzmetenje in namestili nove blažilce z izboljšanim nadzorom stiskanja. No ja, pomemben dejavnik v tem testnem primerku pa je seveda tudi najmočnejši motor v ponudbi, ki je na voljo izključno s paketom N-line. In čeprav takšen i10 vendarle ni na ravni športnosti Volkswagnovega Up-a GTI, kaj šele kakšnih Abarthov, pa bo vsekakor zadovoljil tiste, ki imate v vsakdanjem urbanem postopanju radi malce več akcije in ščepec športnega navdiha. Litrski prisilno polnjeni trivaljnik zmore namreč 100 »konj« (73,6 kW). V primerjavi s preostalima atmosferskima motorjema v ponudbi pa je to dovolj, da i10 z njim oživi in se prelevi v živahen mestni avtomobil.
Podatek desetih sekund in pol, kolikor potrebuje do 100 km/h, ne dela usluge sicer prožnemu motorju, saj se v okviru mestnih hitrosti mali Hyundai z njim zaradi razmeroma bogatega in dosegljivega navora zdi zares živahen. Največji (172 Nm) je na voljo že pri 1.500 vrtljajih, kar je izrazito bolje od preostalega para motorjev v ponudbi. No ja, voljan je tudi takrat, ko je potrebno pospešiti iz naselja, v najvišjem območju vrtljajev pa se pričakovano ne vrti rad, a pri tem vendarle nimaš tistega občutka nezdrave obremenitve, ko bi motor že z zvokom sporočal, da je vrtenja dovolj. Izoliranost hrupa je nato še eno področje, kjer si Hyundaijev malček zasluži hvalo. A je potrebno v isti sapi dodati, da mu – čeprav ga avtocestnih kilmetrov ni strah – tam zmanjka šesta prestava (ročni menjalnik je petstopenjski), vzdušje pa lahko potem postane tudi precej hrupno. Poraba goriva se giblje proti sedmim litrom na 100 prevoženih kilometrov, kar – če upoštevam, da ta malček tehta vsega 1.024 kg – ni navdušujoč podatek.
Navdušuje pa z mero zrelosti, s katero se spopada s cesto. Čvrstejše vzmetenje s 16-palčnimi platišči ne kvari udobja, z izboljšano odzivnostjo pa malenkostno, a vsekakor občutno izboljša vodljivost. Dobrodošlo natančen volanski mehanizem ponuja dovolj naravne občutke, i10 pa je v vožnji zato prijeten in radoživ, tudi zabaven, če hočete. Z njim je veselje švigati med urbanimi opravki. Omenjene kvalitete ohranja tudi ob naraščanju hitrosti, ko se krmiljenje primerno obteži, karoserija pa ostaja stabilna tudi na slabšem asfaltu.
Ja, i10 z zmogljivejšim motorjem in paketom N-Line je mamljiva ponudba, vredna akcijskih 1.350 evrov doplačila (750 doplačila k motorju 1,2 in 1.200 s prihrankom 600 evrov za doplačilo k paketoma opreme Style ali Premium). Tako oblikovni kot tehnični dodatki paketa lepo poudarijo njegov hudomušen karakter, z okroglimi 100 “konji”, širokim razponom dinamičnih zmožnosti in razveseljivo lahkotnim pristopom pa je i10 zabaven mali avto!
Janoš Pečnik
