Očitno gre zares

Janoš Pečnik

Vedno sem si mislil, da bo motorju z notranjim zgorevanjem začela teči voda v grlo takrat, ko bo njegov konec v svoji ponudbi naznanila ena izmed premijskih znamk velike nemške trojice. No ja, zgodilo se je hitreje, kot sem si mislil. Pri Audiju so namreč sporočili, da bodo leta 2026 predstavili svoj zadnji motor z notranjim zgorevanjem. Torej takrat bo po vsej verjetnosti predstavljen zadnji novi Audi, ki ga bo mogoče dobiti z bencinskim ali dizelskim motorjem. In če bodo v proizvodnji oddelali življenjsko dobo tega modela, morda šest ali sedem let, to pomeni, da imamo pred seboj še desetletje Audijev, v katere bomo točili gorivo. Če ne bo načrtov vmes pospešila še kakšna prepoved ali otežitev prodaje takšnih vozil, ki se pričakuje med letoma 2030 in 2035.

Vprašanje je – ali to močno sporočilo za Audi, ki se je tako pridružil Jaguarju, Fordu in Volvu, pomeni zgodnjo prednost ali pa je nemara morda celo strel v koleno? Elektrika je med epidemijo nedvomno dobila pospešek. Pravzaprav je tudi avto nekako pridobil na veljavi. Ponuja ne le individualnega udobja, ampak tudi veliko mero varnosti in je kot nekakšen varnostni balonček, ki omogoča varno potovanje, brez velike možnosti tveganja za okužbo. No ja, predvsem pa je bil seveda edina možnost ob skoraj popolni ustavitvi javnega prometa. Tako nedvomno obstaja precej okoljsko ozaveščenih ljudi, ki so vsakodnevno uporabljali javni promet in se sedaj odločili za nakup električnega avtomobila.

Pri Ernst & Young so sestavili model, ki predvideva, da bo globalna prodaja električnih vozil prodajo vozil z motorjem na notranje zgorevanje prehitela leta 2033, v Evropi pa že leta 2028. Do 2031 naj bi pri tem prednjačila Evropa, od 2032 pa naj bi vodilno vlogo pri prodaji električnih vozil prevzel kitajski trg. V Evropi, na Kitajskem in v ZDA naj bi potem do leta 2045 le še odstotek prodanih novih vozil poganjal motor z notranjim zgorevanjem.

Da je motor z notranjim zgorevanjem izgubil primat, bomo vedeli takrat, ko se bodo otroci pri igri z avtomobilčki namesto z “brrrr” pričeli oglašati s “sssss”. Pesem valjev in izpuha pa bo gotovo tista, ki jo bomo pogrešali najbolj.

Seveda smo sedaj že dobro zakorakali v elektrifikacijo, ki se odvija vse hitreje. Električni avtomobili kot izključno prevozno sredstvo in nadomestek povprečnega mestnega ali družinskega avtomobila so me hitro prepričali. V primerjavi z mineštro filtrov DPF, turbinskih polnilnikov in ventilov EGR, ki nato potrebuje zvočnike, da zveni kot bencinski motor, so za vsakdanjo uporabo precej bolj elegantni (in predvsem čistejši!). Na koncu dneva ga priklopiš na domačo polnilnico in si zmagal. Čeprav si še vedno zares ne predstavljam, kako bodo izgledale “črpalke” ob hrvaški avtocesti, ko se bodo horde električnih avtomobilov valile proti Dalmaciji.

Carglass

Za tisto, kar nas v tej reviji žene – torej slogan “vožnja je strast”, pa me elektrika žal nikoli in nikdar ne bo povsem prepričala. Izkušnja je enodimenzionalna in pogovarjamo se lahko le še o surovih zmogljivostih, nad katerimi se od neke točke naprej težko navdušim. Podobno kot se težko navdušim nad svetilnostjo žarnic. Že linearnosti pospeškov, ki jih prinaša zmogljiv avto na električni pogon, ne prenašam najbolje. Ne čutim več vznemirljivosti, ampak večinoma le nelagodje v želodcu. Še očitnejši pa je seveda manko zvočne kulise. Sluh je izjemno močan čut in zvoki se nam globoko vtisnejo v spomin. Podobno kot vonj ljubljenega človeka. Ravno pred dnevi se je za menoj na parkirišču prikradla 911-ica generacije 996. V trenutku se mi je naježila koža, saj sem nemudoma vedel, za kateri avtomobil gre. Val spominov me še vedno preplavi tudi takrat, ko zaslišim zvok Alfinega 1,6-litrskega Twin Spark bencinarja, ki je poganjal moj prvi avtomobil. Ja, tako pomemben je slušni dejavnik izkušnje. Vznemirljiv zvok – bodisi motorja neposredno bodisi izpuha – je zame nato pri športnem avtomobilu pomemben enako kot surove zmogljivosti. Ko se za teboj pripelje električni avtomobil, pa je jasno le to, da je ta – električen.

Zato sem pričakoval, da bosta tehnologiji pri proizvajalcih, kot je Audi, sobivali še precej dlje in nekako našli vsaka svojo vlogo. No ja, po novici o napredku pri sintetičnih gorivih še vedno polagam upe na Porsche, BMW in nekatere druge (med največjimi se ne da Toyota). Pravzaprav ne vem, kako je mogoče, da proizvajalci diskurza še niso očitneje razdelili na dve tematiki – mobilnost in razvedrilo (ali pa duhovnost, če želite). Novo obdobje mobilnosti bo namreč zanesljivo pomenilo odmik od avtomobila kot izdelka, ki ga je mogoče kupiti, in premik osredotočenosti na uporabnika. Zato je pogovor o elektrifikaciji svojevrsten paradoks, saj je avto vprašljiv že kot koncept. Kaj mi namreč pomaga električno vozilo, če bom zjutraj z njim na poti iz Celja proti Ljubljani še naprej stal že na Lukovici? Nova mobilnost bo vsekakor morala pomeniti temeljito povezanost različnih zelenih prevoznih sredstev, med katerimi je avto le ena od možnosti. Pa še tega si bomo verjetno vse redkeje lastili sami. Ali me zanima, če bo samovozeči električni mehurček, v katerem se bom čez 20 let slučajno peljal na letališče, Audijev? Prav toliko, kot me zanima, da imam Rowentin sesalec (če me spomin ne vara).

Po drugi strani pa se, kot rečeno, še vedno slepimo, da nam lahko električni pogon ponuja enako veselje v vožnji, ki bo na takšen ali drugačen način nekako moralo preživeti. Še vedno namreč – morda naivno, vsekakor nekoliko sebično, zagotovo pa srčno – upam, da bo z rešitvijo mobilnosti zame (in za vse, ki se poistovetite z mantro »vožnja je strast«) obstajal prostor, v katerem se bom lahko tu in tam odklopil od digitaliziranega, električno gnanega sveta ter užival v osredotočeni vožnji ob premikanju valjev in rohnenju izpuha.

EVO 093
Digitalna izdaja
Nakup preko spleta