Miss kompaktnih križancev?

Opel Mokka GS Line F 1.2 XHT (AT8)

Oblika nove Oplove Mokke je zame presenečenje letošnjega leta. Pa se za novim obrazom skriva tudi prepričljiva vsebina?

fotografije Janoš Pečnik

Že v drugi generaciji je Oplovim oblikovalcem uspelo iz avtomobila, ki je bil sicer precejšen uspeh, a sem ga z lahkoto spregledal, narediti avtomobil, ki ga ni več mogoče spregledati. Ne pretiravam, če rečem, da je bilo Oplovo oblikovanje zadnjega desetletja ali dveh nekoliko bledo. Sedaj pa jim je uspelo z nekakšnim retro futurizmom ustvaritiavtomobil, ki ni popolna reinkarnacija, ampak njegova tematika izhaja pravzaprav iz ene oblikovne podrobnosti enega modela. Maska se namreč zgleduje po prvi generaciji Mante, Oplovega kupeja iz sedemdesetih, ki je zares dober navdih, saj je zelo zgovoren o Oplovi zapuščini. Enak oblikovalski jezik pa bodo uporabili tudi na drugih modelih, začenši z novo Astro. Oprema GS Line, ki doda še spojler in streho v črni barvi, nato lepo poudari že tako všečne oblikovne značilnosti Mokke. Ampak – ali nova Mokka zmore upravičiti vso pozornost, ki jo privablja s svojo samozavestno podobo?

Izziv se prične seveda že pri oblikovanju notranjosti. Z nekaterimi “chic” podrobnostmi, ki sicer niso iz Mante, soretro vzdušje poskusili podaljšati tudi v notranjost. GS Line prinaša barvne poudarke, ampak vtis, ki ga pusti zunanja oblika, se v notranjosti kljub temu nekoliko izgubi – predvsem volanski obroč ne paše v zastavljeno oblikovno tematiko. Gre pa kljub temu za všečno in predvsem pregledno razporeditev. Izkušnja je digitalizirana in uporabniški vmesnik je prikazan na dveh vodoravno postavljenih zaslonih. Pri Oplu pa kljub temu niso povsem podlegli trendu za dotik občutljivih stikal in so ohranili vrtljiva stikala klimatske naprave in bližnjice infozabavnega sistema. Slednji pusti mešane občutke, saj struktura menijev ni povsem smiselna. Ob vsakem zagonu moram potem na primer počakati nekaj sekund in vnovič izbrati vir poslušanja glasbe, ki se ponastavi na radio. Sicer pa ima Mokka povezljivost Apple Carplay in Android Auto. Nerazumljivo so potem zapletli upravljanje menjalnika, saj je kovinsko stikalo skrito v sredinski konzoli in za njim prav vsakič tipam. V na soncu stoječem avtomobilu se stikalo zelo zagreje, tako, da sem na ta račun že izustil kakšno kletvico. Voznikov instrumentni zaslon medtem dovolj jasno prikazuje informacije, čeprav do nekaterih osnovnih podatkov, kot je preostali doseg z gorivom, nisem enostavno prišel. Prikaz informacij pa lahko spreminjaš le v nastavitvah na osrednjem zaslonu.

Tematike zunanjosti jim v notranjost ni uspelo povsem poustvariti. Kljub temu gre za pregledno in všečno razporeditev, ki jo nekoliko pokvarijo kaprice infozabavnega sistema in “skrito” stikalo za upravljanje menjalnika.

Mokka se sedaj poslužuje platforme CMP, ki si jo med drugim deli s Peugeotom 2008. Pri 4.151 mm je sicer za 125 mm krajša od predhodnice, a predvsem na račun krajših previsov, medtem ko je medosna razdalja daljša le za 2 mm. Kabina je prostorna – tudi zadaj bo dvema potnikoma dovolj udobno, a predvsem zato, ker maksimiziranje uporabnosti vendarle ni povsem na vrhu prioritet. O tem priča že 350 litrov velik prtljažnik, ki še zdaleč ni največji v razredu. Del opreme GS Line je tudi dodatna sedežna opora in medtem, ko se sopotniki niso pritoževali, pa sam nisem našel povsem udobnega položaja za sedenje. Zgornji del naslonjala je namreč nekoliko ozek in moje lopatice se že naslanjajo na stransko oporo, zato me sedež sili v nekoliko sključen položaj.

Carglass

Testno Mokko poganja močnejši, 96 kW (130 KM) bencinski trivaljnik s pogonom na sprednji par koles in izbrano možnostjo osemstopenjskega samodejnega menjalnika. Podobno kot pri Peugeotu je na voljo potem še 74 kW različica bencinskega motorja, 1,5-litrski dizel in tudi električna Mokka-e. Izbira pogonskega sklopa je prepričljiva. Motor dobro povleče že iz nizkega območja vrtljajev (230 Nm pri 1.750 vrt.), do 100 km/h potrebuje dobrih devet sekund, z lahkoto požira avtocestne kilometre in medtem v mešani vožnji porabi manj kot sedem litrov na 100 prevoženih kilometrov. Menjalnik prestavlja tekoče in suvereno pri vsakršnji hitrosti.

Mokka je lepo vodljiv in uravnotežen avtomobil z natančnim krmiljenjem. Lahko je udobna, a podvozje ob naraščanju hitrosti ni vedno najbolj zanesljivo.

Mehko vzmetena Mokka je v mestu udobna, čeprav izrazitejše ovire in luknje pomenijo tudi precej navpičnega gibanja karoserije in premetavanja po sedežu. Ko hitrosti narastejo, se pravzaprav karoserija potem tudi kar občutno nagiba, kar me niti ni zmotilo, želel pa bi si nekoliko več stabilnosti ob vožnji čez luknje in razpoke slabšega cestišča. Hrup je dobro zadušen – nekoliko očiten je le piš vetra pri avtocestnih hitrostih okoli sprednjih stebričkov, tudi sicer nezgrešljivo grgranje trivaljnika pa je v sproščeni vožnji povsem v ozadju in ga pravzaprav slišiš le ob odločnejšem pospeševanju. Sicer pa je Mokka lepo vodljiv in primerno uravnotežen avtomobil. Krmiljenje je natančno, z naravnimin linearnim občutkom pri vrtenju volana, čeprav za moj okus premalo obteženo in skoraj brez povratnih informacij. Mimogrede – v ceni paketa GS Line so tudi že sistemi za ohranjanje voznega pasu, samodejno zaviranje in zaznavanje pešcev.

Ja, nova Mokka je zame gotovo prvak razreda po všečnosti oblike in ne zamerim vam, če se boste zanjo impulzivno odločili le na podlagi tega. Pravzaprav potem niti nima zares odločilnih pomanjkljivosti, a konkurenca je pestra in ob specifičnih željah obstajajo avtomobili, ki jih bodo zadovoljili bolje.

Janoš Pečnik

Opel Mokka GS Line F 1.2 XHT (AT8)
TEHNIČNI PODATKI
Motor trivaljnik, 1.199 ccm, turbo CO2 111 g/km Moč 96 kW (130 KM) pri 5.500 vrt./min Navor 230 Nm pri 1.750 vrt./min 0-100 km/h 9,1 s Najvišja hitrost 202 km/h Teža n.p. Cena 23.790 evrov
+
značilna oblika
učinkovit in prefinjen pogonski sklop
možnosti opreme
-
nekoliko nezanesljivo podvozje
manj navdihujoča notranjost
kaprice pri uporabniški izkušnji
3.5
EVO OCENA
EVO 093
Digitalna izdaja
Nakup preko spleta