“Teslianci” na zadnjih sedežih

Janoš Pečnik

Odkar se je Elon Musk prebil med najopaznejše igralce na avtomobilistični sceni, njegova Tesla žanje bogato bero pozornosti. V dobršnji meri zasluženo, saj je nekoč rigidno avtomobilistično industrijo prisilia, da je premaknila svojo zadnjico in vpeljala nekatere koncepte, ki jih prej nismo poznali. To pa je pravzaprav tudi velik del taktike ameriškega poslovneža. Namreč ustvarjati kontinuiran “hype” – navdušenje dela javnosti, ki ob neprestani izgubi zadovoljuje investitorje in kupce novači, da Tesli za Cybertruck posodijo 100 dolarjev – več let vnaprej.

Žal pa se je Muskova taktika dotaknila nečesa, česar se enostavno ne bi smela – varnosti. Zopet lahko beremo novice o bizarni nesreči, v kateri sta v Tesli življenje izgubila dva človeka. Preiskava še ni končana, a kaže, da za volanom Tesle Model S, ko je ta pri visoki cesti zgrmela s ceste, ni bilo nikogar. Pa potem videi ljudi, ki z vklopljenim avtopilotom sedijo na sovoznikovem ali zadnjem sedežu Tesle ter celo aretacije v zvezi s tem. Spomnim se tudi nedavne nesreče, ko je Tesla 3 trčila v tovornjak, ki je že nekaj časa pred tem prevrnjen ležal čez celotno cestišče. No ja, nesrečni voznik je med vožnjo bral časopis (v digitaliziranem električnem avtomobilu?), ki mu je popolnoma zastrl pogled. Pa pornografske scene, ki so jo brez voznika snemali na sovoznikovem sedežu Tesle? Nesreče s smrtnimi izidi se seveda še vedno dogajajo tudi v avtomobilih z varnostjo na najvišji ravni, a Teslini so vse prevečkrat udeleženi v nenavadnih incidentih.

“Samo dve stvari sta neskončni: vesolje in človeška neumnost, ampak za vesolje nisem povsem prepričan,” je nekoč izjavil nek fizik. Neumnost je nepisana človekova pravica. Ljudje pa smo velikokrat pač – lahkoverni. Včasih verjamemo več, kot nam obljublja resničnost. Radi verjamemo, da naši hišni ljubljenčki razumejo vse, kar jim govorimo. Lahkovernost se pojavlja tudi kot obrambni mehanizem, ki nam pomaga, ko se soočamo z bolezenskim stanjem na primer.

Zato sem pri obsojanju tovrstnih neumnosti previden in takrat, ko gre za lahkovernost, za zgoraj omenjene dogodke pač ne moremo kriviti le uporabnika. Zaupanje je namreč eden osnovnih pogojev za dobre odnose, uspešno ekonomsko izmenjavo in sodelovanje. Skupaj z naivnostjo pa sta to konec koncev lastnosti, ki v idealni ekonomiji ne bi smeli bili problematični. Moramo pa zato s prstom pokazati na Teslino in Muskovo neodgovorno komuniciranje, ki to nedvomno izkorišča. Prej kot voznika pa nagovarja ljubitelja tehnologije. Problem izvira iz ene besede – avtopilot.

Res je, da so v deželi hrabrih že od nekdaj nagnjeni h kulturi junaštva in poveličevanju vsega, kar nastane tam. Le spomnite se poimenovanj nekaterih avtomobilov – charger, challenger, tudi raptor … Sistemu nadhodov v središču Minneapolisa pravijo “skyway” na primer. Sama brutalno domišljava imena. In tako tudi Teslino poimenovanje asistenčnih funkcij avtopilot namiguje na nadsposobnosti – v tem primeru popolnoma samodejne vožnje, ki ne potrebuje pozornosti voznika. Neuki in zaslepljeni vozniki potem pač z lahkoto verjamejo, da avtomobil zares zmore malodane vse. Ali pa vsaj več od tistega, kar je specificirano v dokumentaciji, ki je verjetno niti ne preberejo. 

Carglass

Pa tudi če bi jo, bi morda verjeli, da je to nekakšno abstraktno polje delovanja z zakonitostmi umetne inteligence. Spomnim se navdušenja okoli videa, v katerem Tesla samodejno zavira in ob nesreči avtomobilov spredaj prepreči dodaten nalet. Tehniki so pojasnili, da se je avtomobil spredaj pred nesrečo k sreči umaknil ravno toliko na stran, da je radar zaznal pojemek avtomobila pred njim. Naslovi prispevkov so bili kljub temu polni hvale na račun Teslinih neverjetnih sistemov, saj naj bi avtomobil “predvideval” nesrečo vnaprej.

Skupino “teslianskih” vernikov, ki jim Musk poveljuje v vlogi boga, je očitno mogoče prepričati v prav vse. In če lahko le z nekaj tviti maso ljudi spravi v nakup kriptovalute, ki je podprta le s spletnim memejem, potem teh istih ljudi ni težko pripeljati do verovanja, da lahko Tesle vozijo povsem same.

Od leta 2015, ko se je avtopilot v Teslinih avtomobilih pojavil prvič, so sistem seveda intenzivno razvijali. Že vnaprej so v vozila vgrajevali kamere in senzorje, ki so čakali na primerno programsko opremo in absolutni cilj je res povsem avtonomna vožnja. A ne le, da leta 2015 še nismo bili tam. Niti danes nismo.

Dokler se “teslianci” pogovarjajo le o pospeških in zaslonih na dotik, lahko zamahnemo z roko. A le tedaj, ko so njihove oči na cesti, dlani pa čvrsto oprijemajo volan.

Pa vendarle kritika ne gre le na račun Tesle. Pri ameriškem mediju Consumer Reports so ugotovili, da tudi sistemi evropskih proizvajalcev voznika ne obveščajo primerno, na kakšnih cestah je varno uporabiti asistenčne sisteme. Pa vendarle mislim, da Mercedesa s praznim voznikovim sedežem na cesti ne boste videli. No ja, seveda so tudi za Teslo pravila na evropskem trgu drugačna, a evropski proizvajalci za svoje asistenčne sisteme večinoma jasno uporabljajo besedo “assistant”. Precej manj domišljavo. Mislim pa, da bi bilo potrebno znamčenje varnostnih sistemov naravnost prepovedati, terminologijo posamičnih funkcij pa standardizirati in se hkrati bolj zanašati na klasifikacijo avtonomnosti, ki je že v uporabi. Varnost ne sme biti poligon za besedne igrice in marketinške trike. Dokler se “teslianci” pogovarjajo le o pospeških in zaslonih na dotik, lahko zamahnemo z roko. A le tedaj, ko so njihove oči na cesti, dlani pa čvrsto oprijemajo volan.

O zmogljivostih in zanesljivosti asistenčnih sistemov pa kdaj drugič.

EVO 093
Digitalna izdaja
Nakup preko spleta