Električni Twingo se v mestu dobro znajde, nekoliko manj pa v vaši ekonomski računici
fotografije Janoš Pečnik
Smart, s katerim si Twingo deli razvoj in proizvodno linijo v Novem Mestu, je že tri leta zaprisežen elektriki. Sedaj pa je enak električni pogon s 60 kW motorjem končno spravljen tudi v zadek najmanjšega Renaulta, o katerem se zato v zadnjem času zopet več govori.
Še preden omenim kakšno drugo lastnost naelektrenega Twinga, moramo sestaviti enačbo, ki jo narekuje cena. Čeprav je Twingo E-tech med cenejšimi električnimi avtomobili na trgu, pa ta še vedno znaša precej nesorazmernih 18.150 evrov – če vam seveda uspe pridobiti subvencijo eko sklada. Sicer pa je za trenutno najugodnejši Twingo E-Tech electric Zen po ceniku treba odšteti 22.390 evrov. Pri povprečni porabi 20 kWh nas potem prevoženih 100 km s polnjenjem na domači vtičnici stane več kot tri evre, medtem pa bencinski Twingo za enako razdaljo porabi kakšnih pet litrov goriva – ob skoraj deset tisočakov nižji nakupni ceni. Da bi lahko računali na kakšen prihranek, bi morali torej prevoziti zares veliko.
Twinga boste zato raje kupili zaradi še toliko bolj izrazite primernosti za urbano postopanje. Pozabite na podatek o pospešku do 100 km/h, Twingo je z električnim motorjem v okviru mestnih hitrosti zares živahen, zvezno pospeševanje pa udobno. In če se želite posloviti od bencina in izpušnih plinov ter imate doma na voljo polnilnico (ali morda celo le vtičnico, saj bo tudi tako baterija zmogljivosti 22 kWh čez noč napolnjena), potem lahko takšen Twingo ponudi elegantno rešitev za mestno in primestno mobilnost. Dodatnih 200 kilogramov, kolikor ima na tehtnici v primerjavi z bencinsko različico, je za tako mali avto res precej. Pogon s tem nima težav, podvozje pa… ja, predvsem pri udobju čez razne ovire in na slabše vzdrževanih cestiščih se gotovo pozna.
Seveda moram ob tem našteti že znane prednosti, kot je preglednost, okretnost in majhen obračalni krog, zaradi česar je vožnja po mestu vključno s parkiranjem zares lahkotna. Obenem ima dovolj prostora na sprednjih sedežih. Zadnja klop je sicer lepo dostopna, čeprav se bodo nad prostornostjo pritoževali že mlajši najstniki, ki so v življenju pojedli veliko poli salame. Res je tudi, da v tej ceni ponuja dovolj opreme za vsakdanje udobje. Nekoliko nenavadno je le “klasično” upravljanje z okorno ročico menjalnika in ključem, ki ga je potrebno zasukati, kot smo to včasih počeli za zagon bencinskih motorjev. A to je pač del pristopa v razredih, kjer šteje vsak privarčevan cent.
Janoš Pečnik
