Tudi Suzukijeva Vitara, ki je simbol preprostosti in uporabnosti, sedaj deluje pod višjo napetostjo
fotografije Matej Meglič
Avtomobilistična industrija se je primorana bolj kot kadarkoli prej prilagajati z iskanjem okolju prijaznejših rešitev. Tako tudi Suzuki s svojim všečnim mestnim križancem, v katerem se skriva pravi terenec z več kot 30-imi leti izkušenj, ni nikarkšna izjema. Vitara sedaj vozi z blago hibridizacijo v obliki 48-voltnega sistema, zagonskega alternatorja in litij-ionskega akumulatroja, ki je nameščen pod voznikovim sedežem. Ideja blagega hibrida je rekuperirati energijo ob pojemkih in z njo pomagati pri pospeševanju in napajanju raznih odjemalcev električne energije.
Notranjost je prostorna in ergonomsko prepričljiva, z odlično vidljivostjo v vse smeri in s precej odlagalnimi površinami. Krasi jo tudi solidna izdelava in uporaba kakovostnih materialov, a Vitari se na zasnovi oblike notranjosti leta že kar pošteno poznajo. Armaturna plošča je obdržala analogne prikazovalnike hitrosti in vrtljajev. Včasih je veljalo – več stikal, boljši avtomobil… Ja, dejstvo je, da digitalna evforija Vitare še ni dosegla. Lahko bi celo trdil, da na tej točki kar krepko zaostajajo. Ampak, ali je to zares tako slabo? Zmerna digitalizacija s ključnimi varnostno asistenčnimi sistemi mi je precej bolj pri srcu. Zaslon na dotik, nameščen na vrh sredinske konzole, omogoča Apple CarPlay in Android Auto povezljivost, navigacija, potovalni računalnik in to je vse. Pomembna stikala kot recimo tista za upravljanje klimatske naprave, so tam, kjer smo jih navajeni.
Vitaro poganja 1,4-litrski prisilno polnjen štrivaljnik, ki svojo moč preko šeststopenjskega samodejnega menjalnika torej prenaša na vsa kolesa. S pomočjo sistema Allgrip lahko voznik izbira med načini vožnje auto, sport, snow in lock . Suzukijev blagi hibridni pristop prepriča s porabo goriva (pa čeprav je zaradi hibridizacije od navadne Vitare težji za približno 50 kilogramov), ki se giblje proti sedmim litrom. Kljub dodatni teži pa ni Vitara prav nič izgubila v smislu lahkotnosti in okretnosti vožnje, kar se še kako prileže odličnemu štirikolesnemu pogonu z možnostjo zapore sredinskega diferenciala. Vitara, ki morda že po izgledu nekako ne sodi v shemo mestnih terencev, je namreč eden redkih križancev, ki mu vožnja zunaj urejenih podlag ne predstavlja večjih težav. Od tal je oddaljena 185 milimetrov, ima pa tudi funkcijo za nadzor spusta.
Ja, Suzuki ostaja zvest svoji filozofiji preprostosti in uporabnosti, in prepričan sem, da je med nami precej takšnih, ki to znajo ceniti.
Miha Drofenik
