Brez trajektov ali vožnje po dirkališču – in ne več kot 500 prevoženih kilometrov, so nam zabičali pri Ferrariju. In največ 24 ur. Kaj torej en dan početi s Ferrarijem F12tdf, ki zmore 780 konjev?

Besede: Colin Goodwin
Fotografije: Aston Parrott

ŠTIRIINDVAJSET UR, 500 KILOMETROV. Tako dolgo ga lahko imamo in toliko kilometrov lahko z njim prevozimo. S tem Ferrarijem F12tdf, namreč. Kaj torej z njim početi. Izlet na dirkališče je strogo prepovedan, drobni tisk pa prepoveduje tudi prečkanje Rokavskega preliva. No, nikjer sicer ne piše, da ga ne smemo prepeljati z vlakom, morda celo na Škotsko, vendar bi bilo to časovno zamudno in bržkone bi mi preostalo za vožnjo natanko deset minut. Zato bom kar ostal na podeželju in obiskal nekaj prijateljev, s katerimi bom popil čaj. S prijatelji, ki so seveda ljubitelji avtomobilov.


Pa je tukajšnja okolica prežeta z bogato zgodovino, saj se je v Sloughu nahajala na primer delavnica Fordovega oddelka Advanced Vehicles (poslopje je bilo pozneje domovanje JW Automotive, ki je bilo prepoznavno tudi zaradi legendarnih dirkalnikov Forda GT40 in Porsche 917 s pokroviteljstvom Gulfa). Tukaj se je nahajal še sedež moštva Surtees, preden se je preselilo v Kent. Sredi 60. let se je na Yeovil Road ustalilo moštvo Lole, kar je v neposredni bližini Ferrarijevega sedeža v Veliki Britaniji. Resda kupci svoje avtomobile prevzamejo v drugem kraju, vendar se testni primerki nahajajo v Sloughu.
Če bi bil lastnik Ferrarija, bi se na vsak način trudil prepričati občinski svet za preplastitev tamkajšnje ceste, ki je luknjasta kot minsko polje in F12tdf tudi v najbolj udobnem načinu delovanja blažilnikov vretencem niti malo ne prizanaša. Konec dneva morda ne bom mogel hoditi. Na srečo je vožnja v trenutku, ko zapeljem na bolj urejeno črno podlago, veliko bolj prizanesljiva. Podvozje je še vedno čvrsto, vendar se za hrbtenico ni več treba bati.

V avtomobilu, ki do 100 km/h pospeši v le 2,9 sekunde,, so namreč stvari, ki vozniku odvračajo pozornost, nezaželene.

Kakšen motor. 6,3-litrski dvanajstvaljnik zmore 574 kW (780 KM) pri 8.500 vrt./min. To je najzmogljivejši atmosferski motor, kar sem jih v življenju preizkusil. Vključno z 8,2-litrskim Chevroletovim motorjem iz McLarna M8F serije Can-Am. Pa ne navduši le z močjo, temveč še s prefinjenim delovanjem dvanajstih valjev. Sedemstopenjski dvosklopčni menjalnik prestavlja hitro in pri običajni vožnji skrbi, da motor deluje tik nad vrtljaji prostega teka, elektronika pa preprečuje, da bi stroj kadar koli pokašljal ali kazal znake obotavljanja. Motor s toliko moči na liter prostornine bi bil še pred dvajsetimi leti v običajnem prometu skorajda neuporaben. No, pred štiridesetimi leti se ne bi spustil pod 2.000 vrt./min in bi že ob prvem postanku pri rdeči luči na semaforju pošteno prepojil vžigalne svečke, razen če bi na zeleno luč čakali z izdatno odprto loputo za dovod goriva.

Ceste to jutro so po večini vlažne, kar mi povzroča nekaj skrbi. Da bi vedel, s čim imam opravka, sem si prebral prispevek sodelavca Jethra Bovingdona, ki je F12tdf zapeljal na predstavitvi v Italiji. Na dirkališču v Fioranu je lahko odpeljal le nekaj krogov in z njim na lokalnih cestah v okolici prebil nekaj ur, vendar je to zadostovalo za prve vtise in spoznanje, da je treba z njim ravnati zelo pazljivo. Nič podkrmarjenja, zelo neposreden volanski mehanizem in čuden občutek vodljivosti, ki ga prinaša štirikolesno krmiljenje. Mislim, da je malo verjetno, da bom danes stikalo Manettino obrnil v položaj, ki je označen z ‘ESC Off’, seveda pa bo način vožnje za mokro podlago nakazal pomanjkanje samozavesti, česar fotograf Aston Parrott zagotovo ne bo vesel. Način ‘Race’ mora zadostovati, delovanje blažilnikov pa bom pustil v nastavitvi za slabo podlago. Ergonomija voznikovega delovnega prostora je sijajna – v avtomobilu, ki do 100 km/h pospeši v le 2,9 sekunde, so namreč stvari, ki vozniku odvračajo pozornost, nezaželene.

Načrt je takšen: zapeljati na cesto gorske dirke Prescott Hill Climb, saj je ta odsek še kako primeren, Parrott pa bo lahko v miru posnel potrebne fotografije. Stuart Webster, ki je organizator omenjene dirke, je povedal, da je cesta sicer polna dovozov do številnih hiš in morda vožnja s tdf-om na polno ne bo mogoča. S tem izpolnjujemo Ferrarijevo prepoved vožnje po dirkališču.

Prescottovo hišo in klanec je leta 1937 kupil klub Bugatti Owners’ Club, katerega člani so iskali primeren odsek ceste za lastno prireditev, saj so nastope njihovih avtomobilov zaradi hrupa prepovedali na domala vseh, ki so bile takrat na koledarju. Nič novega v avtošportu. Prvo srečanje je bilo organizirano leta 1938 in je bilo z izjemo prekinitve zaradi druge svetovne vojne na sporedu vse do danes. Prvotno je bil odsek dolg le 800 metrov, leta 1960 pa so dodali zanko in ga s tem podaljšali na nekaj več kot kilometer dolžine. Danes vse prireditve, z izjemo dogodka Vintage Sports Car Club, potekajo na daljšem odseku.
Ta odsek ceste je tehnično zelo zahteven z mnogimi pastmi, ki jih je treba poznati, da ne bi izgubljali preveč časa. Ob tem je treba biti venomer pozoren na dovoze tamkajšnjih hiš. Ta odsek sem v preteklosti z zanosom prepeljal že nekajkrat in vem, da je zahteven. Zato sem danes prav vesel, da se mi ne bo treba spopadati s štoparico in bo vožnja bolj umirjena. Če odmislim dejstvo, da je vsak meter te ceste za oprijem pogonskih koles tdf-a izziv, je v ‘napoto’ še izdatna širina tega Ferrarija. Natančnost je torej ključna beseda današnjega dne.

Za kosilo bom danes pojedel lastne besede. Zadnjih nekaj let sem bil namreč goreč nasprotnik zdaj že groteskno zmogljivih motorjev v cestnih avtomobilih. Športni petvratniki s 350 in športnih terenci s 500 konji so namreč povsem izkrivili njihovo namembnost. Resnica je, da F12 ne potrebuje niti 544 kW (740 KM), ki jih zmore V12 v serijski različici, zakaj bi torej potreboval še dodatnih 40 konjev? A kljub temu je to ljubezen na prvi pogled, čeprav daje istočasno vedeti, da je eden zadnjih svoje vrste, preden bo svetu v celoti zavladalo prisilno polnjenje. Ta motor je na povsem enaki ravni kot Lamborghinijev V12 in sodi s štirilitrskim šestvaljnikom iz Porscheja 911 GT3 RS med najboljše današnjega časa. Pravzaprav se umešča celo nad oba omenjena, saj deluje stroj v Aventadorju v primerjavi z njim kar krotko.
Prvo daljšo pot s Ferrarijem sem opravil z modelom 456 GT. Tudi takrat so nam fantje iz Maranella omejili število kilometrov, vendar sem bil tisti čas še mladostni upornik in sem avtomobil vrnil z dodatnimi 4.500 kilometri na merilniku. To je bilo potovanje ravnin s polnim plinom in nepremišljenim preziranjem francoskih policistov. Tega doživetja ne bom pozabil, kaj šele avtomobila. Takrat je namreč v meni vzklila ljubezen do Ferrarijev s spredaj nameščenimi motorji. Tdf zdaj dokazuje, da sodi med najbolj dramatične primerke sploh.

Tdf je eden najbolj dramatičnih in istočasno vsakodnevno uporabnih Ferrarijev, ki sem jih imel priložnost zapeljati.

Ob cesti opazim spominsko ploščo FitzRoya Somerseta, 5. barona Raglana, ki je bil fanatičen oboževalec Bugattija in predsednika kluba Bugatti Owners’ Club od poznih 80. do zgodnjih 90. let. Ne boste verjeli, vendar je Bugatti Type 51 stal kar v domači kuhinji. Nekoč sem nedaleč od spomenika jedel kosilo, ko je od zunaj zavreščal Bugattijev prisilno polnjen stroj. Bil je Baron Raglan, ki je prišel iskat malico kar s Type 51. Frajersko!

Pod Websterjevim budnim očesom je Prescott gorsko dirko počasi spremenil v družinski dan z veliko zabave in gledanjem vsem mogočih čudnih strojev, ki drvijo mimo gledalcev. Kar je tudi po mojem okusu, saj je piknik ob hrumenju motorjev tisto, kar imam res rad. Čas torej, da se odpravim obiskat prijatelja Vica Normana. Ta vodi ekipo Breitling z dvokrilnimi letali Boeing-Stearman, kjer je glavna atrakcija hoja po krilih letala. Ekipa domuje v bližini Prescotta, zato vožnja po Ferrarijevih prepovedih ne bo zločin.
Štiri Stearmanova dvokrilna letala so vzrok, da letališče redno obiskujem. Podobno kot večina bralcev pričujoče revije je tudi Vic velik ljubitelj pogonskih strojev. Lasti si namreč Ferrarija 550 Maranello, Porscheja 356 in nekdanjega Jaguarja XK120 Stirlinga Mossa. Zanimiva je tudi zbirka motociklov, ki med drugim zajema redek primerek Flying Merkla iz leta 1912. Ta je vmes opravljal celo nalogo generatorja električne energije za rudnik zlata takratnega lastnika Buda Ekinsa, ki je bil kaskader in prijatelj Steva McQueena. Legendarni skok v filmu The Great Escape je opravil prav on.

Danes njegova zbirka ni več tako bogata, bolj prepričljivo je to, kar je se je v njej nahajalo v preteklosti. Še posebej bi izpostavil Ferrarije. Eden izmed njih je bil 250 GTO, ki je danes v varnih rokah Nicka Masona, bobnarja skupine Pink Floyd. “Kupil sem ga v zgodnjih 70. letih,” razlaga Norman in dodaja: “Slišal sem govorice, da ga prodaja Peter Newens, čigar družina je bila lastnik tradicionalne čajnice Maids of Honour tearoom v Kewu. Zapravil nisem niti minute in s Petrom začel pogajanja. Zanj je zahteval približno 13 tisočakov, in medtem ko sem govoril z njim, sem uzrl Briana Classica, dirkača in prodajalca klasičnih avtomobilov. Posumil sem, da je tudi on slišal govorice in ponudil zahtevano vsoto, ter segel v roko. Brian je bil potem pošteno jezen.”

Po nekaj letih, ko je v šolo prevažal Normanov naraščaj, je za GTO-ja napočil čas, da najde novo domovanje. “Zanj sem dobil 16 tisočakov in bil sem navdušen,” nadaljuje Norman. Poleg GTO-ja si je Norman lastil kar dva primerka 275 GTB, 250 GT SWB-ja in celo Daytono. “Morda je nekoliko ironično, vendar je moj najljubši avtomobil originalni 250 GT TdF. Nikoli ni stal v moji garaži, sem pa imel priložnost zapeljati kar nekaj primerkov. V poznih 50. letih je bil Ferrari povsem v vrhu,” z zanosom pravi Norman.

Otrok z GTO-jem nikoli nisem imel priložnosti voziti v šolo, sem pa se zato z Normanovim, zdaj Masonovim GTO-jem, zapeljal po nakupih. Zelo lahkoten avtomobil za vožnjo in z osebnostjo, kolikor je lahko stvar pač premore. Podjetje Ten Tenths, ki skrbi in pripravlja Masonove avtomobile, ima sedež na taistem letališču. In ker je treba zvok klasičnega Ferrarijevega V12 nujno slišati, inženirja CharlesaKnill-Jonesa in Bena de Chaira prepričam, da GTO-ja postavita pred garažo in ga na Normanovo ter mojo željo zaženeta.Mason je pred kratkim prejel lastnega F12 tdf-a. V primerjavi s testnim avtomobilom premore udobnejše sedeže in s tkanino obdana nedrseča tla. “To …,” s prstom na F12 tdf kaže Knill-Jones in nadaljuje: “… je najboljši cestni avtomobil sploh. Nickovega sem vozil v Goodwoodu in na ravnini Lavant je pospešil do 270 km/h.” Tega mi ni bilo treba slišati, saj si neskončno želim avtomobil zapeljati na dirkališču in še posebej v Goodwoodu. Začenjam razmišljati, da bi morda tvegal in se Ferrariju vseeno zameril.Res je, da je avtomobil s 780 konji, ki zmore hitrost več kot 340 km/h, vsakodnevno zelo omejeno uporaben, vendar sem vesel, da vsaj obstaja. Tdf je eden najbolj dramatičnih Ferrarijev, ki sem jih imel priložnost zapeljati (je nekje na ravni McLarna F1) in je ob tem dovolj priročen, da na običajni cesti ne daje vtisa okornosti, čeprav je treba biti zelo pazljiv. Ne glede na vremenske razmere. Upam, da so med 799 srečneži, ki so ga naročili, tudi ljudje, kot sta Norman in Baron Raglan, ki avtomobile redno uporabljata. Čeprav sumim, da se jih bo večina znašla v zbirkah ogrevanih garaž.Vsaj ta lahko pokaže zobe, a le dokler se ne vrnem do Ferrarijevega sedeža. Potovalni računalnik kaže 508 prevoženih kilometrov. Danes ni bil eden tistih dni, ko bi se bilo smiselno upreti pravilom.

Ferrari F12tdf
4.5
EVO OCENA
Tehnični podatki
Motor: V12, 6.262 ccm
CO2: 360 g/km
Moč: 574 kW (780 KM) pri 8.500 vrt./min
Navor: 705 Nm pri 6.750 vrt./min
Menjalnik: 7-stopenjski dvosklopčni poganja zadnji kolesi, E-diff 3, F1 Trac, ESC
Vzmetenje spredaj: dvojna trikotna vodila, vijačne vzmeti, prilagodljivi blažilniki, stabilizator
Vzmetenje zadaj: večtočkovno vpetje, vijačne vzmeti, prilagodljivi blažilniki, stabilizator
Zavore: zračeni karbonsko-keramični koluti premera 398 mm spredaj in 360 mm zadaj, ABS, EBD
Kolesa: 10 x 20 spredaj in 11,5 x 20 zadaj
Pnevmatike: 275/35 R20 spredaj in 315/35 R20 zadaj
Teža (suha): 1.415 kg
Razmerje teže in moči: 407 kW na tono
0–100: km/h 2,9 s
Hitrost: 340 km/h
Cena: pribl. 510.000 EUR (razprodan)