Alfa Romeo Giulia JTDm 180 Super Aut – 3.

O nespornih talentih Alfine limuzine smo pri EVO magazinu pisali že večkrat. Giulia pa ima tudi kakšno lastnost, na katero se težje pokaže s prstom

Z avtomobili razvijamo odnos že zaradi tega, ker posedujejo nekatere navidezne lastnosti živih bitij. Bolj kot je avtomobil izrazen, bolj je lepljiv za naša čustva. Alfe to umetnost poosebljenja bržkone obvladajo najbolj. V preteklosti velikokrat tudi zaradi napak, ki so jih naredile manj popolne, a zato bolj – človeške. Bal sem se, da bo Alfina pot navzgor terjala preveč davka osebnosti, občutil pa vse prej kot to. Karizmatična Giulia ima navsezadnje že lepo ime! Nahrbtnik pričakovanj okoli tega avtomobila (in nove/stare Alfine smeri) sem polnil precej dolgo, do prve priložnosti za spoznavanje pa je postal že kar pretežak. Naposled sem le dobil priložnost preživeti nekaj dni z rdečo lepotico, ki se je medtem že poslovila od uredništva.

Giulie se oči ne morejo nagledati na hitro. Zato sem ob prihodu na parkirišče pomislil le, da morda nisem za rdečo barvo, in sedel za volan. Notranjost me navdušuje malo manj, a so mi všeč rešitve, ki te dobijo malce na levo nogo, kot je na primer stikalo za zagon motorja na volanu. Sicer se mi zdi (ko odmislim prekratke sedeže s premalo bočne opore) vse nekako prav, kot da bi mi avto podal roko. Volan je popoln, tudi umestitev osrednjega zaslona mi je v primerjavi s popularnimi ‘nalepljenimi’ zasloni bolj všeč. Lahko bi mu očital kakšno pomanjkljivost na področju uporabniškega vmesnika, a je ta vsaj dobro zavit v minimalizem in podrejenost vozniški izkušnji.

Odločil sem se za ‘krog’ po Kozjanskem. Slikovit in razgiban okoliš jugovzhodno od Celja, posejan s travniki, vinogradi in zidanicami, ki postaja vse bolj dopadljiv in urejen. Skupaj s tamkajšnjimi cestami bo Giulii pisan na kožo. Od Olimja proti Virštanju sva lahko prvič poglobila spoznavanje skozi zaporedje hitrejših ovinkov s prelepimi razgledi vinorodnega okoliša. Površine so široke in z odprtimi pogledi dovolj varne za živahnejšo vožnjo. Nasmešek se mi je hitro razširil do ušes, koža pa naježila. Giulia navdušujoče reže skozi zavoje. Natančnost vodljivosti je za takšen avto prav osvežujoča. V kombinaciji z dizelskim štirivaljnikom se mi zdi zato malce shizofren avtomobil. Večina preostalih elementov z napeljevanjem k napadanju ceste namreč kliče po bolj ‘bencinski’ izkušnji napredovanja skozi širši razpon vrtljajev ter dramatičnejši zvočni kulisi. Vključno z velikimi, aluminijastimi obvolanskimi ročicami, ki nudijo dober dodatek izkušnji pretikanja. Občutek ob potegu ročice je kakovosten in takoj zasvoji – odlično za sproščanje stresa. Se mi pa motor zdi dobra in obenem racionalna izbira. Še vedno lahko na izhodu iz ovinka čutiš prenos, pobereš nagrado, ki jo ponudi podvozje, ali pa v krajši razdalji prehitiš tovornjak. A Giulia s svojim značajem in talentiranim podvozjem vzbuja domišljijo, ki jo takšen motor težko nahrani.

Ko sem zadnji večer (spet) opazoval, kako graciozno se zadnji sončni žarki dneva odbijajo od barve in oblin, sem razmišljal, da je najbolj bistven kompliment Giulii – ob prepričljivem tehničnem talentu – ta, da sem ob njej (vidite, spet poosebitev) pozabil na druge avtomobile. Kar počne po svoje, se mi zdi v primerljivih avtomobilih vsaj malce dolgočasno in anemično. Ne vem, koliko sem v teh dneh enostavno strmel v ta avto, iz trte zvijal priložnosti za vožnjo ali pa vsaj interakcijo. Takšne stvari počneš, ko si zaljubljen. Popravite me, ampak zdi se mi, da je to za dolgoročen odnos precej pomembno. In ja, verjetno bi imel rdečo, z rdečimi zavornimi čeljustmi!

Janoš Pečnik

Na poti stare slave

Ob slovesu Giulie iz našega uredništva sicer nismo jokali. A priznati je treba, da je tudi ravnodušno nismo pospremili nazaj v roke slovenskega uvoznika. Daleč od tega, da je Giulia popoln avtomobil, a nihče od članov uredništva se nikdar ni namrgodil, ko je dobil v roke njene ključe. To je avtomobil, ki se mu slabše strani ali manjše napake, kot je ne prav zgledno zapiranje prtljažnih vrat, muhasto strešno okno ali pa občasno nepotrebno oglašanje parkirnih tipal pri čakanju na zeleno luč semaforja v križišču, zlahka odpusti. Ne le zato, ker je oblikovno resnično mikavna, temveč tudi zavoljo tega, ker je resnično vozniško usmerjena. Pogon zadaj pač pričara več dinamike, uravnoteženost med zavoji je zgledna, volanski obroč ponuja dovolj neposrednosti in intuitivnosti. In če voziš Giulio, nisi le sodoben voznik, moraš ceniti tudi vozno dinamiko, pa četudi se pod pokrovom motorja skriva zgolj turbodizelski agregat. Zato gre edina resna zamera na rovaš stabilnostnega sistema, ki sicer deluje odlično, saj zelo nežno posega v brzdanje zadka, vendar ga žal ni mogoče popolnoma izklopiti, da bi kakšen načrtovan zdrs vozniku resno raztegnil usta v širok nasmešek.

V uredništvu mislimo, da četudi Giulia na naših cestah še ni prav pogost pojav, njen čas prodajne uspešnosti šele prihaja. Tudi zato, ker je kot taka zagotovo dobra alternativa uveljavljeni nemški konkurenci in seveda po dolgem času znova prava Alfa, s športnim srcem.

Sebastijan Zorenč