Alfa Romeo Giulia 2,2 JTDm 180 Super AUT – 2.

Po dobrih dveh mesecih, odkar je pripeljala v naše uredništvo na podaljšan test, se je že dodobra udomačila. Menjava zimskih pnevmatik z letnimi je pokazala tudi več športnega značaja

Fotografije: Jure Kralj

V uredništvu smo Giulio že kar nekako vzeli za svojo. In že danes vem, da ko bo napočil čas slovesa, jo bomo pogrešali. Člani uredništva revije Evo pač znamo ceniti in spoštovati dinamiko, ki jo ta italijanka ponuja, četudi smo že v prejšnji številki – ob prihodu Giulie v uredništvo – našli nekaj drobnih pomanjkljivosti.

V tem vmesnem času pa se je vseeno zgodila pomembna zadeva. Kmalu po 15. marcu, ko pri nas nastopi administrativni poletni čas za avtomobile, smo pri uvozniku, podjetju Avto Triglav, zamenjali zimske pnevmatike z letnimi. Bridgestonove dimenzije 225/45 R18 z zimskim profilom so se odlično obnesle. Zagotavljaje niso le dobrega oprijema v hladnih zimskih dnevih, tudi udobje med vožnjo je bilo na visoki ravni – sploh glede na športno poslanstvo modela. Giulia je z njimi dobro blažila nepravilnosti asfalta, čutiti ni bilo nobenega posebnega potresavanja, kaj šele razbijanja ali udarjanja. Skupaj s podvozjem je to bila odlična kombinacija. Sem pa, tako kot večina v uredništvu, pogrešal nekaj ostrine ob vstopih v zavoj, saj zimske pnevmatike z mehkejšimi boki in tekalno površino tega pač ne omogočajo v takšni meri, kot to zmore letna pnevmatika.

Morda je bilo ob menjavi tudi zato upravičeno pričakovati nekaj dodatnega navdušenja. V delavnici so na platišča nadeli Goodyearove letne pnevmatike F1, enake širine, vendar za pet odstotkov nižje (R40). Kljub temu so blatniški izrezi še zmeraj dovolj zapolnjeni. Je pa zdaj čutiti manj udobja na slabšem asfaltu, predvsem tistem s kopico razpok in neravnin. Zato sem Giulio zapeljal na bencinski servis in še enkrat preveril tlak v pnevmatikah. Razlike skorajda ni bilo, vsaj dokler ni Matjaž tlak pnevmatik spremenil na drugem bencinskem servisu in mi ob tem dejal, da na tistem prvem zadeva očitno ne deluje natančno, saj je to skusil že v preteklosti. Sedaj je udobje bistveno bližje tistemu, ki sem ga bil vajen, ko je bila Giulia obuta v zimske pnevmatike, čeprav malenkostna razlika še zmeraj obstaja. Letna pnevmatika ni le nižja, trši so tudi boki in tekalna površina, kar po drugi strani napoveduje tudi več športnega značaja, po katerem slovijo bolj ali manj vse Alfe.

Vedno znova me zna ‘pregovoriti’, da si vzamem čas za kratek izlet. Počakam, da se gume ogrejejo na delovno temperaturo, nato pa ročico menjalnika potisnem v položaj za ročno izbiranje prestave, seveda s pomočjo velikih obvolanskih ročic. Čeprav štirivaljnega turbodizla (132 kW/180 KM) ne razganja od moči (tisti v različici Veloce je seveda boljši), pa zna skupaj z menjalnikom in podvozjem voznika nagraditi, posebej v voznem programu Dynamic. Tudi zato, ker Giulia sedaj z letnimi pnevmatikami omogoča vstop v zavoj še bolj ostro, bolj brezkompromisno. Nadzor karoserije je odličen, ob dodajanju plina v zavoju je začutiti navor, ki ga motor prenaša na zadnjo os. Stabilnostni sistem dopušča le res komaj opazne, skoraj neznatne zdrse, žal pa ga ni mogoče popolnoma izklopiti. In nikoli ne posega grobo ali nasilno, pač pa zelo pretkano in le za kratek čas. Giulia razveseljuje z visoko postavljeno mejo podkrmarjenja. Tudi hitro prelaganje teže podvozja ne zmede, dovolj je podajanja informacij preko volana in tudi v zadnjici je venomer čutiti dogajanje zadka. Naj poudarim, da ta Giulia ne velja za resen športni avtomobil, saj je njeno poslanstvo namreč še vedno vsakodnevna uporabnost, a vselej da vedeti, da je to avtomobil za voznike, ki vsaj malo razumejo slogan naše revije: “Vožnja je strast”.

In pri Giuliji se ne ustavi vse le pri podvozju. Pravo veselje je prestavljati s pomočjo zajetnih obvolanskih ročic osemstopenjskega dvosklopčnega menjalnika, saj sta ročici odlično vzmeteni in kljub samodejnosti menjalnika še omogočata dovolj vpletenosti voznika v dogajanje. Ne smem pozabiti omeniti še odzivnega volanskega mehanizma, ki se mi seveda zdaj zdi še toliko bolj neposreden in odziven. V takšnih trenutkih bi si želel le temeljitejši sedež z nekoliko več ledvene opore (ter zmogljivejši agregat), vsaj podoben tistemu v različici Veloce.

Sicer sem se v zadnjih dneh kar veliko prevozil v voznem programu All Weather, v katerem menjalnik deluje bolj lenobno in v samodejnem načinu hitreje prestavlja v višjo prestavo. Poraba goriva na regionalki znaša okoli pet litrov, kar je vzpodbudno, v mestu se nato zelo približa sedmim litrom. Pri izbiri programa Dynamic pa povprečje znaša še dodatnega pol litra več. Pri slednjem je treba priznati, da tudi desna noga ni in ne more biti zmeraj prav lahkotna.

Edina stvar, ki me je v tem času zmotila, je zapiranje prtljažnih vrat, saj se v trenutku, ko se ključavnica zaskoči, nekoliko stresejo (tudi zvok je precej plehek) – očitno so prelahka. Še danes mi ni jasno, zakaj iz notranje obloge vrat štrli vrvica, in to v oranžni izstopajoči barvi, saj deluje preveč ceneno. Verjetno za možnost paničnega odpiranja v sili z notranje strani. Sicer pa se Giulia zelo dobro drži in drugih slabosti zaenkrat ni pokazala, še manj napak ali okvar. O sledovih obrabe pa zdaj še ni vredno niti razpravljati, čeravno ima na števcu že dobrih osem tisoč kilometrov. Seveda jo bomo spremljali tudi v prihodnje, vse do sredine maja, ko bo na žalost zapustila naše uredništvo.

Sebastijan Zorenč

Voznikov dnevnik
Prihod februar 2017
Prevoženo ob prihodu 4.497 km
Prevoženo skupaj 8.066 km
Stroški 0 EUR
Poraba 7,3 l/100 km