Avto za vrnitev

Marko Radmilovič

Zadnjič sem se med rednim pregledom avtomobilske statistike ustavil v razdelku, ki opredeljuje trg rabljenih avtomobilov. Novinarski kolegi so natančno popisali trende, napovedi in realnost trga rabljenih avtomobilov v Sloveniji. Na nekaj pa so pozabili. Nujno bi bilo treba opisati zgodovino trga rabljenih avtomobilov. Njega dni je bil namreč ta trg skoraj edini avtomobilski trg. Tisto novo, kar se je postavilo na ceste, je bilo redko, drago in sumljive kvalitete, tako da smo bili odvisni od prekupčevalcev, sejmov, malih oglasov, sosedov in pa seveda sorodstvenih verig v stilu »kdo je napravil Vidku srajčico!« 

Avtomobil je bil drugačna dobrina, kot jo poznamo danes … Povedano drugače; ko danes prideš v salon in ti jezično namazan in primerno okravatan prodajalec poskuša prodati vozilo … Včasih je v tej deželi živelo dva milijona takšnih prodajalcev. Zato za današnje generacije, za majhno poglavje v zgodovini mobilnosti pri nas in v splošni poduk ter spomin, zgodba o tem, kako sem kupoval svoj prvi avto.

Bilo je globoko v osemdesetih. Imel sem prihranjenih sedemsto mark. V tistih časih so bile marka vzporedna voluta. Ob šilingih in lirah. Niti marke več. Niti marke manj. Nekaj je bilo od prvih novinarskih poizkusov, nekaj od počitniškega dela, nekaj iz raznih na pol legalnih izvorov. Odločitev, da sem zrel za svoj prvi avto, je prihajala počasi. V glavnem je bila povezana s počasnim razkrojem (ki traja še danes) Slovenskih železnic. Predvsem potniškega prometa. In s svetlimi obeti avtocestnega križa.

Avto torej. Na začetku naj povem, da je moja spretnost pri kupovanju in prodajanju, sploh pa pri kakršnemkoli barantanju, enaka ničli. A nakup avtomobila je nujno zahteval vsaj osnovne veščine iz navedene umetnosti. Zato so se prijatelji in znanci križali, ko sem naznanil idejo o nakupu avtomobila. 

Ampak trma je trma in prvi korak k nakupu avtomobila je bil nakup Salomonovega oglasnika. Za tiste, ki ste pozabili; kar je Biblija za kristjane, je bil Salomonov oglasnik za potrošništvo v osemdesetih. Verjetno so bili najbolj prodajana edicija od izuma tiska na teh prostorih. Kakorkoli; v rubriki avto-moto sem pričel iskati primerna vozila in si jih podčrtovati z zelenim markerjem. Izbire, seveda v mojem plačilnem okvirju, je bilo malo. Fičoti, bolhe, katre. Tu in tam kakšna stoenka. Pa ga zagledam. Citroen 2CV ali po domače spaček! Najdem prodajalca, ga pokličem, zahtevana cena sedemsto mark. 

In se neko soboto odpravim. Z avtobusom iz Ljubljane proti Idriji. Tam z drugim avtobusom v Cerkno. Od tam s tretjim avtobusom v eno izmed vasi cerkljanskega hribovja. Pešačim, sprašujem, najdem kmetijo. Tam ga zagledam. Bleščeče rdečega v lopi ob hlevu. Ljubezen na prvi pogled. 

Ko sem zagledal prodajalca, mi je padlo srce v hlače. Trd tip, dela na kmetiji in hodi v službo. Eta Cerkno. Iz pogovorov pri šankih sem si zapomnil nekaj osnovne izreke, zato ustrelim naravnost, ampak ker mi možak odgovarja z enozložnicami, sem hitro brez municije:

»Kateri letnik je, koliko ima prevoženih, je bil narejen servis, so gume nove, …« Vse to se konča v minuti. Potem se gledava in zadnji trenutek se spomnim še enega vprašanja:

»Zakaj ga prodajate?«

»Kupil si bom zmaja,« pravi možakar: »Ga vzamete?«

Prišla sta odločilen trenutek in točka, na kateri – tako so mi prerokovali vsi prijatelji – se bom zlomil.

»Spustite kaj ceno?«

»A-a,« odkima oni.

Nekje v sebi najdem višek poguma, ko se spomnim, kako prigaranih in kako ljubih mi je mojih sedemsto mark.

»Šeststo petdeset.«

»A-a.«

Danes ob popoldnevih včasih gledam televizijske dokumentarne oddaje, kjer je bistvo zapleta barantanje nad rabljenimi izdelki. Povem vam – televizijski ameriški profesionalci so nule proti tistemu gorjanu.

Danes ob popoldnevih včasih gledam televizijske dokumentarne oddaje, kjer je bistvo zapleta barantanje nad rabljenimi izdelki. Povem vam – televizijski ameriški profesionalci so nule proti tistemu gorjanu.

Malo se razjezim: »Potem pa nič!«

»Potem pa nič,« se strinja prodajalec. Odide proti hiši.

»Oprostite, kdaj je naslednji avtobus?« zakličem za njim, misleč, da ga bo streznilo, ko bo vanj udarila moja odločna narava.

»Danes ga ni več,« pravi in izgine v hiši.

Seveda je vedel, kdaj me mora naročiti. Seveda je vedel, koliko kilometrov skozi cerkljanske gozdove je nazaj v Cerkno. Seveda je vedel, kako redek je promet tam gori. Hočem povedati, da so isto vedeli partizani, ko so tam gori postavili bolnico Franjo …

Kaj naj vam razlagam naprej. »Spustil se je še eden izmed zastorov usmiljenja in pomilovanja,« kot bi napisal Mark Twain.

Povedano na kratko. Svoj prvi avto sem kupil – ker se drugače ne bi mogel vrniti domov.