Bencin v vrsti

Marko Radmilovič

Nadnaslov pričujočega teksta je simboličen. A v današnjem pisanju ga naredimo stvarnega. Gre pa tako.

Zadnjič na bencinski črpalki. Že tako ni nalivanje goriva eno mojih ljubših opravil. Razlogov za to je kar nekaj. Prvi, ki si ga – verjamem – delim z vsem bralstvom, je v udarcu na denarnico. Cene goriva so visoke, rezervoarji naših avtomobilov so globoki. V zvezi s tem obstajata dve vrsti ljudi. Tisti, ki menijo, da varčujejo, če dotakajo po nekaj litrov vsak drugi dan, in oni, bolj usodnostno naravnani, ki napolnijo do vrha. Med slednje spadam tudi sam. Polno do vrha v avtomobilu, prazno do limita v denarnici. Tako to gre …

Potem pa se črpalkarji delimo še na ostale podvrste. Ali zbiramo nalepke ali polnimo v Sloveniji ali se vozimo v Avstrijo ali smo bencin ali smo dizel in kolikokrat letno se zmotimo v energentu. Ali obiskujemo vedno eno in isto črpalko ali je največji slovenski trgovec ali dajemo prednost komu drugemu. A največja podvrsta obiskovalcev črpalk so oni, ki jih bencin sploh ne zanima. O njih teče danes beseda.

Najprej so jo fasale pošte. Se pravi, da na poštah danes urejaš vse drugo, le poštnih storitev ne. Ker pisem nihče več ne piše, jih posledično niti ne oddajamo, zato pa hodimo na pošto recimo kupovat cvetlične aranžmaje. Naslednje so pod plazom instant potrošništva popustile bencinske črpalke.

In tako oni dan polnim svoje vozilo. Če sem povsem iskren, se mi mudi, kajti kot si želi moj avto dolivanja, moj mehur hrepeni po odlivanju. V ta namen imam skrbno pripravljenih petdeset centov v žepu. Sicer nikoli ne bom razumel, kako lahko najbogatejša industrija na planetu, ki je seveda naftna, v svojih svetiščih računa za uriniranje, ampak ko ima človek poln mehur, ne razmišlja o krivični prerazporeditvi svetovnega bogastva. Medtem ko opazujem, kako se števec za evre vrti hitreje od števca za litre, s kotičkom očesa zadovoljno opazim, da ostalih avtomobilov pred napajališči ni. Torej bo šlo hitro.

A pred blagajno grenko razočaranje. Vrsta je dolga pet ljudi in zdolgočasen črpalkar na drugi strani pulta. Pred njim babura, ki ima predavanje o cigaretah.“Dajte mi kratke, dajte mi dolge, imate rdeče, imate modre, raje bi lahke, kaj pa one z mintom!”Prodajalec odpira rolo omaro za njim, kajti cigaret ostali ne smemo videti, ali kako že, in po petih minutah ženšče zapusti črpalko z zalogo nikotina, ki bi zadoščala za dve leti samotnega otoka v družbi zbranih del Marxa in Engelsa.

Naslednji je na vrsti tih možakar. S črpalkarjem nič ne govorita, serija vajenih gibov in gest. “Kaj za vraga počneta?”me vpraša mehur. Pojma nimam, a mislim si, da gre za športne stave. Naslednji mladenič opravi identično proceduro, ob tem pa položi na pult še zavoj s šestimi pivi. In si ogleduje še nekaj ostrejšega alkohola na polici, na koncu pa se odloči za kondome. In žvečilne. Pametna, predvsem pa zdrava izbira.

Tovornjakar pravi: Vinjete, vinjete.Črpalkar mu odgovarja: Nou vinjete, ništa više, vinjete …Prerekata se tako dolgo, da tovornjakar popusti: Nou vinjete?In črpalkar potrdi: Nou vinjete!

Obilen možakar pred menoj je tovornjakar in prihaja iz vzhodne Evrope. Nosi očitne znake obojega. Je v natikačih (čemu bi petindvajset ton vozil s čevlji), spregovori pa z nezmotljivo angleščino. Zaplet, ki sledi, je posledica evropske cestninske politike. Tovornjakar pravi: “Vinjete, vinjete.”Črpalkar mu odgovarja:“Nou vinjete, ništa više, vinjete …”

Prerekata se tako dolgo, da tovornjakar popusti: “Nou vinjete?”In črpalkar potrdi: “Nou vinjete!”

Možak očitno ni slišal niti, da tovornjaki v Sloveniji ne potrebujejo vinjet, kaj šele, da smo prešli na elektronsko cestninjenje. Le upam lahko, da bo našel v Koper.

Potem sem na vrsti jaz. Z rdečino v očeh in tresočo se roko plačam. Najdem sanitarni vozel, petdeset centov za vstopnino v rajski vrt, in ko ga po nekaj minutah zapustim, se kljub vstopnini srečam s krožničkom, na katerem so kovanci, ter s prosečimi očmi koker španjela.

“Ne danes, draga gospa. Ne danes.”

Če slučajno kdo odgovornih bere pričujoče vrstice … Bencinski trgovci bi morali omogočiti tistim, ki na črpalkah z gorivom dejansko kupujemo gorivo, poseben status. Hitre vrste, posebne blagajne, karkoli! Seveda nisem naiven do ravni, ko bi kritiziral dodano ponudbo na bencinskih servisih. Nenazadnje so drobni dodatki, osvežitve, tudi razvajanja dobrodošel spremljevalec avtomobilske vožnje. Ostro pa nasprotujem trendu, po katerem se črpalke spreminjajo v trgovske centre, ki ob vsem drugem ponujajo še tudi nekaj malega goriva …

Naftna industrija verjetno še vedno živi od proizvodnje in prodaje naftnih derivatov, ne pa od izida nogometnih tekem. Tako se zdi vsaj narobe, če že ne ponižujoče, da si moramo potrošniki, ki poganjamo dobesedno ves planet, deliti vrsto z običajnimi kupci špecerije in plastične galanterije. In z igralci iger na srečo. Naftna industrija naj res premisli, kaj je njeno poslanstvo in njena osnovna dejavnost … Ali bo živela od kavnih avtomatov in uporabe sanitarij ali pa se bo zavezala in posvetila ne le kakovostni storitvi, temveč tudi raziskovanju in promoviranju čistejših in učinkovitejših goriv. Ker nič ni večno, nafta pa sploh ne. Če ga bodo še dolgo lomili, bodo na njihovo mesto stopili električarji, o čemer lahko berete v nadaljevanju pričujoče revije.

More Stories
Fordov dan za adrenalin