Blatna kopel

Marko Radmilovič

Nadležen jesenski dež je vztrajno močil pokrajino. Nebo in zemlja sta se stikala izgubljena v megleni zavesi in izza obzorja se je pripravljala zima. Bila je nedelja in v zgodnjem jutru ni premamila na plano prav nikogar. Verniki so pozabili na boga, kafetarji na zasvojenost, dežurni na svoje službe. Prazno in tiho nedeljsko jutro tik ob hrvaško-slovenski meji. Hrvatje v zaledju Zagreba govorijo mešanico kajkavščine in slovenščine. Vsaj tako sklepam, ko se poskušam izmotati iz spleta ulic, cestic, gričkov in nakupovalnih središč, ki obkrožajo Sveto Nedeljo. Jutro dirke je!

Dirka se sicer imenuje ‘Rally show Svete Nedelje’, a velika je zamenjala sveto nekje v brezbožnih letih polpretekle zgodovine. Pot me pelje proti Savi in preden se s prijateljema in sopotnikoma znajdem na blatnem parkirišču, nekaj o motošportu. In mojem dojemanju le-tega.

Včasih smo imeli dostop zgolj do formule 1. Seveda, če smo imeli dostop do Avstrije 1. Formula 1 je bilo najelitnejše bencinsko tekmovanje, Avstrija 1 je bila televizijska postaja.

Vstajal sem ponoči za tisti dve prekooceanski dirki, da bi zamudil dirko v nedeljo popoldne, je bilo nepredstavljivo. Pečen piščanec, pražen krompir, zelena solata in Heinz Prüller.

Nato je šlo strmo navzdol. Dirke so se namnožile, marketing je šport razvodenel, dirkači so postali uglajene papige. A o vsem tem sem na tem mestu že pisal, zato se na trenutek vrnimo na parkirišče na bregovih Save, kjer so tisočletni nanosi postavili labirint gajev, lokev, peskokopov in s človeško roko narejenih kanalov. Priznam, brez dveh sopotnikov žarečih oči ne bi zapustil avta. Odprl bi okno, povohal zrak in se vrnil domov. A sem se po nekaj trenutkih zavedel, kako po sipkem dežju in lepljivem blatu prodiram proti registracijskemu šotoru po opremo novinarja na avtomobilski dirki.

Nekje ob več kot stoletni poti se je v avtošportu izgubila strast. Seveda ne pri dirkačih, pri ostalih deležnikih pa v veliki meri … Prizori iz Monte Carla, kjer naveličani zvezdniki neprizadeto spremljajo dramo na ulicah, so se preselili na večino dirkališč. Rally in Moto GP sta svetli izjemi, v formuli pa kraljujejo srednjeveški vladarji Arabskega polotoka, azijski napol kriminalci, ruski oligarhi, ameriški nevedneži. Povsod ta prazni pogled, ki govori o tem, da motošport poganja posel, strast je rezervirana za partije golfa po dirki.

Tudi na domačih dirkah, prežetih s pomanjkanjem denarja in krizo, sem pogosto zaman iskal čisto veselje do dirk in avtomobilske tehnike.

Po polju so razmetani šotori, avtomobili in dirkači. Ne nujno v tem vrstnem redu. Ponjave, ki so jih moštva razprostrla pod avtomobile, da jih ubranijo blata in mehanikom omogočijo kolikor toliko človeške pogoje, so zgolj v okras. Zdrizasti potočki se stekajo s streh šotorov. A kmalu opazim, da nekaj ni v redu. Nekaj ne ustreza splošnemu samomorilskemu vzdušju dopoldneva. In ne mine dolgo, da ugotovim … ljudje so dobre volje. Neverjetno! Smejijo se, zabavajo, dirkači v dragocenih kombinezonih se mešajo z navijači, le-ti se brez težav fotografirajo ob avtomobilih. Glasba kriči iz glavnega šotora in vonj čevapov se meša z vonjem reke. Kaj se je zgodilo vsem tem ljudem? Če je to dirkaška droga, bi tudi jaz malo.

Najdemo urednika in novinarja pričujoče publikacije, ki sta, resnici na ljubo, glavni razlog mojega obiska. (Njuno poročilo je moč najti na drugem mestu pričujoče revije.) Nasmejana, premočena in umazana lezeta iz dirkalnika. Nobene usodnosti, nobenega pehanja za rezultat, nobene tesnobe zaradi sponzorske nejevolje ni čutiti pri njiju. Širok nasmeh in eno samo veselje.

Pa kaj za vraga je narobe s to dirko?

Nekaj kasneje ob progi. Organizatorji so brzinc speljali preko mostu umetno izkopanega kanala in dirkalniki tam malo poskočijo. Prvih nekaj celo poleti, ostali malo hopsnejo. A to ne zmoti karnevalskega vzdušja ob vsakem prehodu dirkalnega avtomobila. Ljudje ploskajo, navijajo, žvižgajo. In ko resnično več ne vem, kaj jim je, se poglobim v mimovozeče avtomobile. Nekaj relijaške elitne tehnike, mnogo šare s preloma stoletja, eksoti, kot sta naša novinarja v dakarskem Amaroku, dirkalne Lade z zmešanimi Madžari za volanom, Jugoti … vsa ta tehnika je vržena v ogromen blatni lonec, kjer se vozi v enem samem krogu, najprej v smeri urinega kazalca in naslednjo hitrostno preizkušnjo v nasprotni smeri. Enostavno, brez pretiranih pravil, razumevanja, stroškov in upam si zatrditi, da celo brez ljudožerske tekmovalnosti. Zabava za dirkače, ki zabavajo sebe in publiko. Za kar pri športu na bazični ravni pravzaprav gre.

Ko se vračam, čudno zadovoljen, se malo izgubimo po kolovozih ob obrežju Save. Vem, da je otročje, kot otrok, ki pride iz kina in oponaša akcijskega junaka, a ne morem si kaj … Pritisnem stopalko za plin in trdneje primem volanski obroč. Blato brizgne izpod koles in avto se nemudoma pritoži, da je namenjen civilni uporabi.