Bratstvo

Marko Radmilovič

Kar nas je voznikov, se zadnje čase sprašujemo eno in isto vprašanje: “Kaj se dogaja s cesto?” Pa ne mislim infrastrukturno, temveč s cesto kot simbolom; kot s pojmom, ki ga je ustoličil beatniški roman dvajsetega stoletja. S cesto kot ultimativnim begom v svobodo. In ko resignirano ugotovimo, da je cesto uničil bodisi množični turizem bodisi storilnostno naravnani kapitalizem, si moramo zastaviti alternativno vprašanje: “Kaj se je zgodilo z vozniki?” Se pravi z nami vsemi.

Nostalgično prebiramo zgodovino. Vozniki z začetka avtomobilizma so bili bratovščina. Bratje po motorju. Vitezi olja in bencina, neustrašni avanturisti, športniki, gospodje in kavalirji. Bili so stanovsko združenje, ne le neformalno … Statuti prvih avtomobilskih klubov se berejo kot prisege srednjeveških bratovščin. Ta duh avtomobilizma je vztrajal, vsaj pri nas, nenavadno dolgo. Še pomnite, tovariši, kako smo navdušeno mahali skozi zadnja okna, če smo srečali na družinskem potovanju po Bosni avto iz Slovenije. Če je bil z registracijo MB, pa smo se tako ali tako ustavili in se vsaj malo bratili. Avtomobil je bil sredobežna sila socialnega življenja, njegova vožnja in žal tudi posedovanje sta pomenila status. Pa ne gre le za statusni simbol v materialnem kontekstu. Strastni vozniki so se še vedno družili; nekateri organizirano, nekateri so iskali voznike podobnih znamk, nekateri so s steklenicami mlačnega piva cele popoldneve viseli v predmestnih garažah.

Krasni novi svet je vse to uničil. Avtomobilsko vesolje je postalo ravno takšno, kot so tovarne, kjer se vozila rojevajo. Čisto, skoraj sterilno, do konca učinkovito. Prav takšni so tudi sodobni avtomobili in prav takšni smo tudi vozniki. Ne le da voziti avtomobil ni več nič posebnega in da je s cest izginila avantura; najnovejše raziskave govorijo o tem, da prihajajočih generacij posedovanje avtomobila sploh ne zanima več. Proizvajalci povsem resno govorijo, kako se bodo morali prilagoditi spremenjenemu tržnemu okolju, ki ne bo več predpostavljalo, da ima vsak voznik tudi svoje vozilo. Pravi avtomobilisti se držimo za glavo in vijemo roke v obupu, kajti to pomeni, da bomo postali še bolj ogrožena vrsta … Lahko pa uberemo drugačno pot. Postanemo motociklisti.

“Proizvajalci povsem resno govorijo, kako se bodo morali prilagoditi spremenjenemu tržnemu okolju, ki ne bo več predpostavljalo, da ima vsak voznik tudi svoje vozilo. Pravi avtomobilisti se držimo za glavo in vijemo roke v obupu, kajti to pomeni, da bomo postali še bolj ogrožena vrsta …”

Motociklist sem od najbolj rane mladosti in subkulturo okoli vožnje dvokolesa spremljam tako zasebno kot kdaj pa kdaj tudi poklicno. Motorist sem bil, ko nas je bila le še peščica, ko je bilo posedovanje motornega kolesa znanstvena fantastika in ko je recimo obvezno srečanje jugo-motoristov ob robu dirke GP na Grobniku izgledalo kot čarovniški zlet na ne tako oddaljeni Slivnici. Tako sem lahko opazoval vso to transformacijo, ko so v devetdesetih motorna kolesa tudi pri nas postala kar najbolj običajna in jih je danes, primerljivo z razvitim svetom, ogromno! Motociklizem je postal, s svojimi stranpotmi vred, sestavni del prometne politike kot tudi prometne realnosti.

In nekaj me zmeraj znova osupne. Kdo ve, od kod izvira navada, da se motoristi pozdravljamo. Ko nas je bila zgolj peščica, se je zdelo smiselno. Leva roka s krmila in v pozdrav. Motoristični pozdrav ni neka minorna navada. Izhaja iz davnih časov in v okolju informacijske vsevednosti je mogoče najti kar nekaj raziskav, ki se ukvarjajo s tem fenomenom; po zagotovilih avtorjev navada korenini vse do vitezov na konjih. Predvidevam, da je bila podobna navada tudi med prvimi avtomobilisti, a so jo zatrle strehe in ugodni avtomobilski krediti. Kakor koli, nekateri motoristi pozdravijo z dvema razširjenima prstoma, kot nekakšen znak za zmago. Drugi dvignejo roko s krmila in znak ‘peace’ nakažejo s spuščeno roko. Ta znak je najbolj cenjen in med srečujočima se motocikloma pomeni najvišjo stopnjo odobravanja. Obstajajo tudi tretji, ki dvignejo celo dlan v maniri srečanja človeka in vesoljcev. Slednje velja med motoristi za potezo začetnika.

In zdaj k osrednji misli pričujočega teksta. Kot rečeno, smo individualisti, ki nam je vožnje in ceste še vedno mar, pobegnili na motorno kolo. Temu pritrjuje tudi statistika. Povprečni evropski motociklist je star nekaj čez petdeset let! In ta socialna struktura se bratstva še vedno trmasto drži. Povedano drugače: Ob lepem poletnem vikendu sem prevozil legendarno ‘jadransko magistralo’ zgolj z desno roko na krmilu. Levo sem ves čas molil v pozdrav. Ignorantov, ki bi to prastaro motoristično navado zapostavljali, skorajda ne srečaš.

Seveda lahko tudi voznik avtomobila še vedno najde somišljenike, s katerimi bo delil ljubezen do vozil in vožnje. A to so največkrat formalne, pogosto veteranske organizacije, ki svobodnega duha dušijo s pravili in omejitvami. Te pristne, nepotvorjene povezanosti v avtomobilu ni več. Je le odtujenost, pogosto agresivnost ali cinizem ter cesta, ki je postala sredstvo, ne pa cilj. Če pa hočete še vedno občutiti vznemirjenje poti in občutek povezanosti – če hočete biti del bratstva, bo treba na dve kolesi.