Ford Kuga 2,0 TDCI:
konec testa

Kuga je presenetljivo dobro prenašala poletno vročino, štirikolesni pogon pa je idealen za morska potepanja

fotografije Jure Kralj

Skoraj istočasno kot Stelvio je vzela slovo tudi Kuga. Sicer ni bilo tako dramatično, ampak predvsem članom redakcije z družinami je bil to ljubši avtomobil kot bolj dinamični in nekaj manj praktičen italijanski konkurent.

Po dobrih štirih mesecih v uredništvu, kjer sem precej časa preživel za volanom tudi sam, se je druženje končalo z daljšim obmorskim potepanjem. Tovrstni izleti pomenijo včasih tudi neprostovoljno podaljšano bivanje v avtomobilu, bolje rečeno – dolge ure za volanom, tudi v gneči in zastojih, pa seveda kupe prtljage, ki mora nujno v avto (in nekako tudi iz njega), ter seveda tudi ceste, ki si včasih ne zaslužijo tega imena. In nenazadnje tudi dolge kilometre nenehne, včasih tudi naporne in dolgočasne avtocestne vožnje. Pravi poligon torej za testiranje udobja in praktičnosti …

Prvi del poletnih naporov je Kuga že opravila in tudi po nekaj tisoč kilometrih (prevozili smo jih kakšnih 13 tisoč) ni niti en sklop odpovedal sodelovanja, protestiral ali zahteval dodatnega vzdrževanja. Kar nekaj dolgih ur za volanom samo potrjuje, da so sedeži (ki so voznikov prvi stik z avtomobilom) še vedno temeljiti in ponujajo dovolj nastavitev za več tipov voznikov, ob tem je tudi bočna opora več kot spodobna, tako da lahko mirno rečem, da gre za boljše primerke v tem razredu. Odkrito rečeno – manj tudi nisem pričakoval od znamke, ki ima dinamiko zapisano v genih, pa čeprav je govora o SUV-ju.

In tako je tudi ergonomija več kot spodobna, le upravljanje osrednjega zaslona je mogoče zgolj z dotikom in tako zahteva nekaj nagibanja naprej za večopravilnost. Ob tem je treba še reči, da klimatska naprava tudi pri polnem avtomobilu in temperaturi, ki je bistveno nad 30 stopinjami Celzija, zelo dobro (in dovolj hitro) opravlja svoje delo, samodejnost pa dobro kroti in nadzoruje nadležno intenzivno vpihovanje hladnega zraka. Kuga ima pri tem res številne odprtine za zračenje oziroma vpihovanje zraka v kabino, kar je po eni strani odlično, po drugi pa bi bilo še bolje, če bi lahko dodatne zračnike po potrebi tudi zaprl. Kar pa je bilo v hladnejših dneh seveda več kot dobrodošlo.

Še vedno gre za SUV-ja, zato so terenske sposobnosti vsaj na spodobni ravni. Če ne kaj več.

Daljša pot je idealen test tudi za potnike zadaj. In ti se ne morejo pritoževati, res ne, zlasti zaradi ugodne višine sedenja in nastavljivega naklona naslonskega dela sedeža, saj je tako daljša pot bistveno bolj prijazna tudi na zadnjem sedežu. Pomeni pa to nekaj litrov prostora v prtljažniku manj. Ta sicer ni izjemno velik, je pa praktično dostopen, z veliko odprtino (in visokim odpiranjem vrat), predvsem pa s preprostim podiranjem zadnje klopi in praktičnimi poklopi, ki zapirajo odprtine med hrbtiščem sedeža in dnom prtljažnika (kamor sicer hitro zdrsne kak manjši kos prtljage).

Najmočnejši dvolitrski dizel je predvsem s svojim navorom (400 Nm) odlično opravil delo. Morda najprej o porabi – kljub nekaj res hitrim kilometrom in obremenitvi je le-ta na daljši poti vselej ostajala blizu povprečja 7,9 litra. V mestu morda 8,1 (ali kak deci več), pri varčni regionalni vožnji pa 7,7. Zatorej ni ravno prvak v skromni porabi, ampak … Navsezadnje mora premikati 1,7 tone teže, ponuja pa tudi 132 kilovatov moči. Bolj me je ob tem in pri številnih speljevanjih v gneči motila kratka prva prestava ter počasnost med prvo in drugo. Kratko prvo pač razumem kot nekakšen nadomestek terenskega prenosa. Sicer pa se zdi idealen sopotnik, predvsem zaradi navora in odločnosti, ki ju ponuja.

Kuga je sicer SUV, je pa tudi Ford. Zatorej tudi vodljivost ni težavna. Sicer se v hitrih zavojih karoserija precej nagiba (vsaj glede na pričakovanja), ampak kolesa so vedno čvrsto na tleh in sčasoma sem se naučil to premikanje teže izkoristiti za pomoč v zavojih. Ko se je avto dovolj nagnil, je bilo treba le še hipno popustiti pedalko plina in … Trde vzmeti, ki včasih pomenijo nekaj ostrosti pri blaženju, se pri obremenitvi izkažejo, saj je avto vodljiv podobno kot prazen, udobje pa je itak boljše.
Štirikolesni pogon morda res ni nuja, ampak vedno pride prav, sploh na daljših poteh. Ko je treba v strm klanec, ko je treba na strmo makadamsko stezico do plaže, pa tudi, ko postane cesta mokra in spolzka in štirikolesni pogon res učinkovito kroti ves navor tega močnega dizla. In s tem postane takšna Kuga tudi preprosteje vodljiva, saj je v zavoju kar čutiti, ko se navor prenaša na zadnji par koles, in s tem tudi bolj varna.

Matjaž Korošak

Voznikov dnevnik

Prihod: april 2018
Prevoženi kilometri ob prihodu: 8.601
Prevoženi kilometri skupaj: 13.250
Stroški (napake, okvare): 0 EUR
Poraba: 7,9 l/100 km