TBR Speed V12 Turbo

Duh TVR-a Carbere Speed 12 je končno obujen in tokrat še bolj ekstremen kot kadar koli prej

besede David Vivian

To je avtomobil, ki je uničil gred valjev testne mize, ki bi morali prenesti 735 kW (1.000 KM). Je avtomobil, ki zmore pospeševati tako mogočno, da ga je sodelavec John Barker opisal le z eno besedo: “Zastrašujoč.” Nekdanji prvi mož podjetja TVR-a, Peter Wheeler, se je po nočni vožnji domov odločil odstopiti od projekta, saj ga je označil za preveč divjega in zmogljivega za običajen promet.

Da poenostavim, v poznih 90. letih je bil TVR Cerbera Speed 12 preprosto prehiter, da bi lahko zaživel. Kljub temu, da je celoten projekt razvoja 7/12 slonel na snovanju dirkalnika GT1, ki naj bi se spoprijel s konkurenco v Le Mansu, se je 7,7-litrski dvanajstvaljnik s skoraj 900 konji v cestnem avtomobilu, ki je tehtal komajda 1.100 kilogramov, vseeno zdel korak čez tanko mejo med genialnostjo in norostjo. Pa vendar se je takrat med poznavalci širila beseda, da bi lahko bil prav ta TVR avtomobil, ki bi zadal zaušnico takrat nedotakljivemu McLarnu F1.

Po omenjeni vožnji Wheelerja je postal mogočni in neuglajeni TVR preteklost, še preden je lahko postala konkurenca realnost. Nekoliko ironično je cilj prehiteti McLarna F1 (386 km/h) zamrl, vendar je hkrati opogumil ostale proizvajalce, ki so presegli celo mejo 430 km/h. Mednje sodijo Bugatti, Koenigsegg, SSC in Hennessey. Je bil takrat prehiter, da bi zaživel? Morda. Pa vendar se istočasno postavlja vprašanje, če so Cerbero Speed 12 ob mislih na hiperšportnike, ki dve desetletji kasneje mejo tisočih konjev prebijajo kot za šalo, s pepelom posipali nekoliko prehitro?

Šest nekdanjih zaposlenih v TVR-ovi tovarni v Blackpoolu, večina jih je delala na projektu Speed 12, vključno s fantom po imenu Ben, je bilo prepričanih, da je bila odločitev prenagljena. Vse sanje pa je dokončno pokopal ruski ljubitelj Lamborghinijev, ki je z nakupom znamke v krsto TVR-a zabil še zadnji žebelj in Cerbero Speed 12 najverjetneje obsodil na življenje po smrti, ki se odraža le v mitih.

V ekipi projekta Speed 12 Turbo je več nekdanjih zaposlenih iz TVR-a.

In ta ubogi Ben. Ben Morris, namreč. Najstarejši sin Charlesa Morrisa, razvojnega direktorja in solastnika podjetja Helical Technology, katerega zgodovina sega v 60. leta prejšnjega stoletja. V Helical Technology se trenutno ukvarjajo z razvojem aktuatorjev turbopuhal, izpušnimi ventili in prototipi izpušnih sistemov. Med drugim razvijajo sodobne rešitve za avtomobilsko industrijo, med stranke pa sodita na primer Jaguar in Land Rover ter Aston Martin, podružnice pa premorejo celo v Indiji in na Kitajskem.

Da to sicer zelo dolgo zgodbo skrajšam, naj omenim le, da je Ben nekoliko podrezal v očeta in seveda začel z vprašanjem: “Kaj, če …? Kaj, če Cerbere Speed 12 ne bi ravno izkopali iz groba, temveč oživeli le njegov duh, in sicer s sodobno tehnologijo, ki bi jo poiskali kar na domačem regalu.” Z nekaj lastnimi idejami zunanje oblike je nastal prvi TBR Cars Speed 12 Turbo z močjo več kot 1.000 konjev in hitrostjo, ki presega 350 km/h. Enega od primerkov bodo kupcu za 1,4 milijona evrov predali že decembra letos, govora pa je o avtomobilu številka 3. To ni avtomobil, ki je le kopija, temveč povsem samosvoj stroj, ki želi le obuditi duh TVR-a, ki je življenjsko pot sklenil prezgodaj. Veliko prezgodaj.

Karoserija iz ogljikovih vlaken je evolucija originalnega avtomobila.

A zavrtimo čas nazaj k avtomobilu številka 1 – oranžni primerek, ki vsekakor spominja na Wheelerjevega Speed 12, a tokrat s 5,9-litrskim strojem na osnovi Aston Martinovega V12. Vse skupaj je videti kot nekakšna zmešnjava na srečanju junakov iz filma The Avengers. Osnovni videz je vsekakor nasledstvo originalnega TVR-a, ki je pomešan s sodobno tehnologijo podjetja Helical. Njihova misija se glasi – rešiti svet pred nemo digitalizacijo, preveč namensko zasnovo McLarna 720S in neskončno prilagodljivostjo Audija R8, ki je osnovno prevozno sredstvo Tonyja Starka. Namesto tega naj bi prebudil temačne sile, ki se jim ni mogoče upreti, podobne kot jih premore lik Thanosa, super močnega vilinca, ki je bil rojen na Saturnovi luni Titan. No, nekako v tem smislu. Bistvo je, da Speed 12 Turbo aerodinamično ni najučinkovitejši, še manj pa je ‘pozerski’. Je pravo nasprotje, neke vrste avtomobilski odsev mogočnega in nesramnega. Tistega stare šole. Analognega. Prečudovitega.

“Speed 12 Turbo je predstavnik stare šole. Analogen. Prečudovit.”  

Na račun izbrane ekipe ljudi je izdelan s tisto povsem pravo genetsko osnovo TVR-a. Vodja ekipe in istočasno vodja mehanikov Mike Vernon je enako delo desetletje opravljal tudi v TVR-u. Oblikovanje, razvoj in CAD-snovanje je v domeni Toma Blounta, ki je bil pri TVR-u enajst let vodja CAD-oddelka. V tovarni v Blackpoolu sta skupaj delala Darren Hobbs in Chris Stallard, slednji kot oblikovalec, prvi je bil njegov šef – delita si kar 13 let skupnih izkušenj v TVR-u. Tokrat skrbita za oblikovanje in snovanje kompozitnih materialov. Za konec ne smem pozabiti na specialista s področja motorjev Johna Ravenscrofta, ki je bil pri TVR-u četrt stoletja vodja pogonskih sklopov in je tisti človek, ki je združil dva vrstna šestvaljnika v enovit blok ter s tem zasnoval 7,7-litrski V12, ki je zmogel za malico pojesti celo testno mizo za merjenje moči. Za projektom stojita seveda Charles Morris in njegov sin Ben iz Helicala, ki se jima je pridružil še vodja programa Conrad Passmore. Ta je med drugim tudi specialist s področja 3D tiska in je kriv za verjetno najslastnejši vrh ročice menjalnika doslej.

Avtomobil številka dve v črnih odtenkih ogljikovih vlaken in mornariško modre barve je v celoti izdelan po digitalnih načrtih CAD-oddelka in ima nalogo testne mule ter že kaže jasno podobo končne različice modela Speed 12 Turbo. Pri tem še enkrat omenjam, da je TVR Cerbera Speed V12 zasnovo novinca le navdahnil, nikakor pa ni govora o kopiji. Jasno je tudi, zakaj. Velja namreč 1,4 milijona evrov, istočasno je videti izjemno, ob tem pa jasno nakazuje, da hitrost ni cilj, temveč v zibko položena vrednota. Zgolj ob misli nanj me zmrazi.

“1,4 milijona evrov je veliko denarja, vendar kupec za to prejme nekaj boljšega in predvsem hitrega.”

In ko ga prvič zagledam v živo (le poglejte ta zadnji spojler!), me ponovno zmrazi. Na stezi Bruntingthorpe Proving Groung je deževni dan, zbrani so tudi vsi sodelujoči na projektu, ki ‘meljejo’ sendviče, medtem ko računalnik avtomobila vpija novo programsko opremo. Tanos, no, Speed 12 Turbo, čaka in je povsem pripravljen za borbo. To je vsekakor vredno videti.

Pa ne le površinsko, saj je izjemen tudi pod karoserijo. Premore školjko, izdelano v kombinaciji aluminijaste zasnove v obliki satovja in kompozitnih materialov, delno cevasto šasijo, popolnoma nastavljivo podvozje, karbonsko karoserijo, platišča z osrednjo matico, karbonsko-keramične zavore in izpušni sistem iz titana. Z naštetim še dodatno poveličuje dirkaške korenine originalnega primerka, vendar je vse v koraku s sodobnostjo, hkrati pa celota ponuja več vsakodnevne uporabnosti. Pa je tu še notranjost, ob kateri so tiste iz TVR-ov videti skoraj srednjeveško. Avtomobil premore vse, kar bi si kupci tako ali tako želeli. In ti bodo redki, saj načrtujejo proizvodnjo, ki bo štela le dva ali tri avtomobile letno.

Predelani Aston Martinov prisilno polnjeni V12 je zamenjal atmosferski stroj iz TVR-a in zmore dodatnih 146 konjev.

Nadaljevanje s pošastnim, čeprav veličastno norim, 7,7-litrskim strojem nikoli ni bila tehtna izbira, vendar je Aston Martinov 5,9-litrski V12, v tem primeru s parom BorgWarnerjevih turbopuhal, predelanimi bati in odmično gredjo vsekakor dostojna zamenjava. Največja moč znaša 755 kW (1.026 KM) pri 6.700 vrt./min, medtem ko je največji navor 834 Nm precej skromen in je na voljo pri nepričakovano visokih 7.000 vrt./min. Nič hujšega, saj se rdeče polje začne pri 8.750 vrtljajih, kar je za tako velik motor redko. Pri Helicalu trdijo, da Speed 12 Turbo do 100 km/h pospeši v 2,9 sekunde ter naj bi presegel 350 km/h. Lotili so se celo izračuna časa kroga na slavnem dirkališču Nordschleife, ki naj bi ga prevozil v sedmih minutah in 12,33 sekunde – vsekakor počasneje, kot to zmorejo današnji hiperšportniki, vendar podatek zagotovo vsebuje obilo realizma in treznega razmišljanja.

Surova moč motorja se na zadnji kolesni par prenaša preko ročnega šeststopenjskega menjalnika, ki ima eno najbolj seksi imen iz vrst menjalnikov sploh – Tremec T-56 Magnum. In če se ne počutite rojeni pod srečno zvezdo, potem vam bo v pomoč nadzor zdrsa s programi za dež, pesek, sneg, dirkališče in dirko, na ‘krovu’ je celo startni program. Takšen, ki mora združiti moč motorja in oprijem Michelinovih pnevmatik Pilot Sport Cup 2 dimenzij 345/30 R20 (zadaj). Pa so tukaj še platišča, ki so zagotovo še posebej odlično videti med vrtenjem v počasnem posnetku. Že v mirovanju so izjemna, vendar fantje obljubljajo, da naj bi bila nova, ki nastajajo v sodelovanju s proizvajalcem OZ, videti še bolj prepričljivo.

Še vedno dežuje, vendar bom vseeno lahko zapeljal na dirkališče. Zadnji avtomobil, ki sem ga vozil v Bruntingthorpu pred nekaj meseci, je bil McLaren 720S – stroj, s katerim se je mogoče z neverjetno lahkoto zapeljati z noro hitrostjo. Takratna največja skrb je bila ogreti pnevmatike za stopinjo. Pri 39 stopinjah Celzija se je avtomobil na vse moči branil do 100 km/h pospešiti v 2,9 sekunde, kot navaja proizvajalec. Poskusil sem vsaj šestkrat, vendar brez uspeha. Nato termometer le pokaže želenih 40 stopinj Celzija in Vbox za pospeševanje do 100 km/h izmeri čas 2,9 sekunde. Torej natanko tako hitro, kot so to predvideli McLarnovi inženirji. Presneta F1 črna magija. Pa to še ni vse. Avtomobil je tudi do 240 km/h pospešil v predvidenih 11,6 sekunde.

Nič od tega ni mogoče prenesti ali relativizirati s Speedom 12 Turbo, še posebej ne na razmočenem asfaltu Bruntingthorpa. Že res, da so na voljo različni programi, na voljo je celo dron za snemanje dogajanja, vendar je vse odvisno od stopal in rok tistega, ki v danem trenutku sedi za volanom. Ko sem na vrsti jaz, Charles Morris zdrsne v školjkasti sedež poleg mene in se pripne. Pravzaprav v sedež Speeda 12 Turbo nihče nikoli ne bo zdrsnil, saj sta pragova za to preširoka in školjkasta sedeža pregloboka. Pa vendar, ko je zadnjica enkrat na svojem mestu, je občutek dober, podoben sedenju v vojaškem lovskem letalu, in ponuja dokaj dobro preglednost navzven. Pravzaprav je občutek takšen, da voznika kar priganja k vožnji.

Motor se zažene hrapavo, vendar je slišati povsem drugače kot v katerem koli Astonu Martinu. Do tega trenutka razvojnega programa niso storili še nič takega, da bi turbopuhali bolje pridušili in bi bili slišati bolj uglašeno. Pa me to sploh ne moti, pravzaprav mi je celo všeč. Zvok je nekako razglašen in nefiltriran. Kot pravi Tanos. Naslednje presenečenje je odzivnost stopalke plina, saj se motor na ukaz zvrti ekstremno lahkotno, kar gre seveda pripisati peresno lahkemu vztrajniku. V kombinaciji s sklopko, ki deluje po binarnem principu, je nežno speljevanje izjemno težavno, vendar ni nemogoče.

Zagotovo ste že slišali o vrtenju zadnjih koles skozi prvo, drugo in tretjo prestavo. No, poskusite še s četrto, peto in šesto. Nadzora zdrsa v tem prototipu ni in pognati približno 515 kW (700 KM) v galop (za to testiranje je moč manjša kot sicer) se vsakič sprevrže v poplesavanje zadka levo in desno. Ne glede na prestavo 345 milimetrov široki pnevmatiki ne zmoreta najti dovolj oprijema. Polovica plina je tokrat mejnik. Pa vendar je to dovolj, da se Speed 12 Turbo po ravnini Bruntingthorpa požene s hitrostjo 290 km/h. Bolj nepričakovana od surove hitrosti v ravni liniji je spodobnost ohranjanja hitrosti skozi ovinke, kjer celota ostaja kot pribita na podlago. Volanski mehanizem je neposreden, natančen in odlično obtežen, hodi ročice menjalnika pa kratki in s tistim pozitivnim mehanskim občutkom. Treba je seveda upoštevati, da je to še vedno surov prototip z manj moči, vendar je vseeno prava raketa.

“Le polovica plina je potrebnega, da se ta avtomobil letališki stezi požene do 290 km/h.”

Ko sem bil še mlad, no, ko sem jih štel 20, je bila moja prva služba pisanje tiskovnih sporočil za TVR. To so bili časi modelov 3000M in Taimar. Še dobro pomnim nepriljubljenega Taimarja Turbo, ki ni bil namenjen voznikom z nežnimi zapestji in slabim srcem, vendar je bil brutalno hiter in povsem drugačen od ostalih avtomobilov na cesti. In verjemite, tokrat prihaja nekaj še bolj divjega in nesramnega.

 

ZA VOLANOM ORIGINALA

Leta 2005 je John Barker zapeljal edinega TVR-a Speed 12

Zdelo se je, da nihče izven tovarne ne bo nikoli zapeljal edinega za običajni promet izdelanega TVR-a Cerbera Speed 12. Pa vendar je moral prototip po nekaj letih, ko je bil parkiran v tihem kotičku tovarne v Blackpoolu, v prodajo. Kupec je moral pred prevzemom skozi proces zaslišanja in osebnega srečanja z Wheelerjem. Kasneje je povedal, da je bil nakup bolj podoben prošnji, če bi lahko oženil njegovo hčerko.

Ko je bil posel sklenjen, so se začela dodatna dela. Zanemarjeni Speed 12 je namreč posojal karbonske dele dirkalnikom britanskega prvenstva GT. V tem primeru je bil proces obrnjen, saj so v tovarni morali namestiti karbonske dele karoserije, ki so jih sneli z enega od dirkalnikov. Tudi 7,7-litrski V12 se je nekoliko ‘poženščil’, saj so mu moč znižali za 59 kW (80 KM) na ‘samo’ 647 kW (880 KM).

Priložnost občutiti skoraj 900 konjev v avtomobilu, ki tehta le nekaj več kot 1.100 kilogramov, ne gre zamuditi. Zvok motorja je bil veličasten: težek, kompleksen in z osebnostjo legendarnega lovca Spitfire z Merlinom V12 v nosu. Pnevmatike so bile, ne vem, kako naj povem, vse prej kot primerne, saj so nadeli kar tiste, ki so leta ležale v delavnici. Speljal sem le z dotikom stopalke plina in že ob prvem poskusu bolj suverenega pritiska sta se zadnji kolesi zavrteli v prazno, zadek pa je začel opletati, kot bi plesal sambo. Nato sem čvrsteje poprijel za volan in se lotil prvega ovinka, kjer je zadnji konec na vsak način želel prehiteti prednjega.

Po nekaj odpeljanih krogih so se pnevmatike končno zdele spet okrogle in z oprijemom. Prepričal sem se, da je avtomobil povsem poravnan, ter po ravnini navkreber v drugi prestavi pohodil plin do konca. Naval moči je bil izjemen, neutruden in kmalu sem pograbil ročico menjalnika za tretjo ter nato četrto prestavo in zdelo se je, da se bo Speed 12 zaletel v horizont. Noro! Ob tem moram omeniti, da sem uporabil le prvih 5.000 vrt./min, medtem ko je bilo vseh 880 konjev na voljo pri 7.250 vrt./min. Zato sem zbral še nekaj več poguma in se odločil iti na polno … No, motor se ni želel zvrteti višje kot 5.750 vrt./min. Za to je bila kriva motorna elektronika, ki je zaradi neke težave dovolila le delni izkoristek vrtljajskega območja. Tako nikoli nisem mogel izvedeti, če bi lahko Speed 12 tudi zares osramotil McLarna F1.


TBR Speed 12 Turbo

Motor V12, 5.880 ccm, twin-turbo

Moč 755 kW (1.026 KM) pri 6.700 vrt./min

Navor 834 Nm pri 7.000 vrt./min

0-100 km/h 2,9 s

Hitrost 350 km/h+

Osnovna cena 1,4 milijona EUR

evo ocena ★★★★½