Trisedežni Speedtail s 773 kW moči, s katerimi doseže več kot 400 km/h, je razburkal sceno hiperavtomobilov

Novi McLaren Speedtail se omenja v isti sapi z legendarnim F1, ki je torej po dveh desetletjih dobil svojega naslednika. Pri McLarenu mu pravijo “hiper GT” in je oziroma bo najhitrejši avtomobil, ki so ga naredili do sedaj v še vedno relativno kratki zgodovini cestnega oddelka britanskega proizvajalca. Prve primerke od načrtovanih 106 bodo namreč izdelali leta 2020. Uvrščajo ga v svojo ultimativno serijo (Ultimate Series), kjer se pridružuje Senni, v naslednjih letih pa bo ponudbo v tej seriji zaokrožil naslednik modela P1. In če je Senna predvsem cestni avtomobil, osredotočen na dirkanje, pa je bil Speedtail načrtovan za potovanje z visoko hitrostjo.

V dolžino meri več kot 5 metrov, s čimer se približa podaljšanim različicam nemških prestižnih limuzin, medosna razdalja pa je 50 mm daljša od tiste, ki jo ima 720S. Jedro predstavlja nova MonoCell školjka iz ogljikovih vlaken, ki se zelo razlikuje od tistih, na katerih so narejeni preostali McLarenovi modeli.

Speedtail sicer poganja hibridni pogonski sklop s 4-litrskim dvojno prisilno polnjenim V8 motorjem in električnimi motorji, ki energijo dobivajo iz baterij, nameščenih med potniško kabino in motorjem. Moč se prenaša na zadnjo os preko sedemstopenjskega samodejnega menjalnika. Speedtail bo do 300 km/h potreboval samo 12,8 sekund, kar je 3,7 sekunde hitreje kot to zmore P1. Dosegel pa bo malce več kot 400 km/h – voznik bo moral za doseganje najvišje hitrosti v avtomobilu izbrati možnost “Velocity” (kar bo verjetno pri vsem še najmanjši problem), pri čemer aktivno vzmetenje avto spusti za 35 mm.

A prav tako pomemben faktor pri doseganju takšnih zmogljivosti je kapljičasta oblika karoserije iz ogljikovih vlaken, pri čemer je omenjeni material za najhitrejši McLarenov avtomobil najtanjši in najlažji, s katerim so pri McLarenu delali do sedaj. Nekateri aerodinamični deli (razdelilnik, zadnji difuzor, …) so narejeni iz plasti ogljikovih vlaken, debelih le 30 mikronov. Zadnji del karoserije je največji posamezen del karoserije iz ogljikovih vlaken, trenutno nameščen na cestni avtomobil. Na njegovem robu sta hidravlično upravljani zakrilci, narejeni iz upogljivih ogljikovih vlaken, ki prispevata k natančnosti aerodinamike avtomobila, delujeta pa tudi kot zračni zavori.

V notranjosti najprej opazimo verjetno najočitnejši dokaz, da gre za naslednika F1 – sredinsko vozniško pozicijo in po en potniški sedež na vsaki strani. Vozniški prostor je še najbolj podoben kakšnemu letalskemu kokpitu. Voznika obkroža pet zaslonov – osrednji zaslon je namenjen osnovnim instrumentom, dva sta za infotainment in vse, česar smo navajeni v sodobnih avtomobilih. Dodatna dva manjša pa sta nameščena za prikaz slike iz stranskih kamer, namesto stranskih ogledal torej. Speedtail ima namesto ogledal namreč dve širokokotni kameri, nameščeni v aerodinamičnih elementih, ki se v omenjenem režimu “Velocity” umaknejo v karoserijo. Precej stikal – zanimivo tudi kontrole menjalnika in način vožnje – je nameščenih na stropu pred voznikom.

Sedaj pa si le dobro oglejte fotografije – Speedtail je namreč vsaj tako atraktiven, kot je navdušujoča tehnologija, ki ga sestavlja.