Hitrost ubija

Marko Radmilovič

Pričujoča kolumna nima namena problematizirati stališč in zakonskih rešitev prometnih strokovnjakov.

Ni ga večjega stereotipa: pisun z dostopom do medijev faše radarsko kontrolo in potem svoj srd na policijo, zakone in prometne znake zlije na papir.

To se dogaja meni. Najprej stacionarni radar v majhnem dostavniku. Omejitev 50 km/h, čeprav ob cesti ni nekega resnega naselja. Malo zamišljen, malo raztresen, ker gre za vsakodnevno vožnjo, malo avtomatiziran. “Bamf!”250 evrov.

Pa ne mine mesec …

Na motornem kolesu proti Mariboru. Prekrasen dan, kot se izkaže pozneje, eden zadnjih toplih; srce kipi od sreče, duša se veseli kave s prijatelji. “Bamf!” pred veterinarsko postajajo. Blond in črna. Nobeno javkanje ne zaleže, kajti na motornem kolesu pri 50 na uro še komaj držiš ravnotežje. “Bamf!” 250 evrov.

Še sreča, da pišem te kolumne.

Torej ne bom opravičeval svojega neodgovornega obnašanja v prometu, niti ne bom pozival k uporu zoper policijo. Akoravno je najlepše, ko stavkajo, kar je na srečo dovolj pogosto.

Tok misli me vodi v neko povsem drugačno razmišljanje …

Po teh dveh udarcih sem natančno preučil svojo pot do mesta Maribor. Vozim se s podeželja in pot od doma do središča je dolga šestnajst kilometrov. Kar devet od teh šestnajstih kilometrov je omejitev hitrosti 50 km/h. Ker sem podatke zbiral ‘ročno’, dopuščam toleranco nekaj sto metrov. Ob tem, da je zadnjih nekaj kilometrov v mestu hitrost neprestano omejena na 50 km/h.

50 km/h je počasi kot sto hudičev. Saj vemo, zakaj in čemu so omejitve. V knjigah, kjer se učimo prometne varnosti, na cestišče skačejo otroci za žogo, starejši občani se vozijo s kolesi, pred nami sunkovito zavirajo in ves čas so na cesti vozila na nujni vožnji. Zato vozimo petdeset na uro in smo varni ter srečni.

A se tu ne konča. Zadnjič na zahod, po suvereni zahodnjaški infrastrukturi. Po pirenski avtocesti proti Nemčiji. Takoj za Šentiljem se na dobro berljivih tablah pojavi napis, ki omejuje hitrost na 100 km/h; menda zaradi tega, ker moje vozilo kvarno vpliva na okolje. Nedeljsko jutro je, na samem pragu praznikov in nikjer ni nikogar. Moj avto kot duh prodira proti metropoli avstrijske štajerske, avtocesta je vzorno urejena, vidljivost je odlična, jaz pa kot legalist in kot človek, ki mu v denarnici manjka 500 evrov zaradi prometnih prekrškov, vozim s 100 kilometri na uro. In potem je predor pod Gradcem 80 km/h, potem je predor pod Turami 80 km/h, potem je spet omejitev hitrosti zaradi kvarnih vplivov na okolje, potem je nekaj časa omejitev hitrosti zaradi zmanjšanja hrupa, potem so spet predori in ko se po 300 kilometrih omejitev počasi pokaže normalno dovoljena hitrost na avtocestah, se resnici kontinuuma prostora in časa ni mogoče izogniti. Za 300 kilometrov sem potreboval nekaj več kot tri ure.

In sedaj bistveno vprašanje: “Zakaj za vraga imam avto, ki je sposoben to razdaljo prevoziti v uri in pol?” Ali še huje: “Zakaj človeštvo proizvaja avtomobile, ki so sposobni to razdaljo prevoziti v eni?”

Povedano drugače: zakonodajalec predpisuje, da naj s svojim vozilom večino voznega časa vozim do 100 km/h. Najraje do 50 km/h. Zaradi varnosti v prometu in vsega tega. Zakonodajalec si ne bo premislil. Kvečjemu bo vedno huje in se bodo hitrosti še zmanjšale, da se bo varnost še povečala.

Sam imam ob tem – upam, da – dvoje logičnih vprašanj:

Čemu odštevamo vse te silne tisoče evrov za vozila, ki so v popolnem neskladju s prometno zakonodajo? Vozilo, ki recimo zadostuje hitrostnim omejitvam v prometu, bi bilo lahko na ravni tistih z začetka dvajsetega stoletja. Med letoma 1902 in 1909 je Mercedes-Simplex že vozil s 117 km/h. Na današnji avstrijski avtocesti bi dobil kazen, na šentiljski pri veterinarski postaji bi ga policistki vklenili. V drugi dekadi, v letih pred prvo svetovno vojno, je šlo za današnje razmere že grozljivo prehitro: Austro-Daimler Prince Henry je bil pošast s končno hitrostjo 136 na uro. Takšne ilegalne dirkalnike danes na evropskih prometnih ministrstvih gledajo bolj na skrivaj, kot spletno pornografijo.

Vprašanje: “Čemu smo se sploh mučili vse to stoletje avtomobilskega razvoja, če smo hitrost znali proizvesti dobesedno naslednji trenutek po izumu avtomobila?”

Strokovnjaki porečejo, da so danes zavore boljše in so stekla na elektriko in varnost je izboljšana … Vse to je super in res, ampak bistvo avtomobila je njegovo premikanje, kar je hitrost. In to bistvo se trudimo vse to stoletje intenzivno zatreti.

Ker, in tu sledi naslednji pomislek, z zmanjševanjem hitrosti samodejno zmanjšujemo tudi mobilnost! Ne le da dizli ne smejo v mesta, tisti, ki tja lahko, pa nimajo kje parkirati – hitrostno deprivilegiran avto izgublja svojo mobilno funkcijo. Prehitevajo ga (sicer ne v Sloveniji) vlaki, celo avtobusi, letala tako ali tako, električni skuterji in pri vztrajanju na 50 km/h celo kolesa z nekaj ambicioznejšimi kolesarji.

“Hočem povedati, da omejitev hitrosti ni le prometno-varnostna kategorija, temveč na simbolni in delno tudi praktični ravni pomeni kastracijo avtomobila kot takega.”

Hočem povedati, da omejitev hitrosti ni zgolj prometno-varnostna kategorija, temveč na simbolni in delno tudi praktični ravni pomeni kastracijo avtomobila kot takega. Ker slej ko prej se bo srečni potrošnik vprašal, čemu potrebujemo v avtomobilizmu različne blagovne znamke, različne oblike, različne tehnologije, različne namembnosti, če pa je edina mantra premikajoče se vozilo z maksimalno hitrostjo 100 km/h in povprečno hitrostjo 50 km/h.

S prihajajočo elektrifikacijo, avtonomnostjo in podobnim zremo v avtomobilsko prihodnost plastičnih lupin, ki bodo poceni, učinkovite in varne.

Upam, da bom do takrat varno spravljen v domu za starejše.