Vsestranski in hiter potovalnik

Hyundai Kona 1,6 T-GDI 4WD

Po odličnem i30 N je ta kompaktni SUV še najbližje pojmu – kompaktni športnik. Ampak preveč dobesedno tega ne gre razumeti …

Dovolj logično je razmišljati, da bo novi izdelek z oznako N model s številko 20, torej razred pod trenutno edinim, i30 N. Logično – tudi glede na rezultate v reliju. Dokler pa novinca ni, je najbližje temu Kona, nekakšen križanec ali morda celo kompaktni SUV, ki bi si ga brez težav lahko zamislil tudi kot čisto resen izdelek N. Če se zdaj morda kdo med vami še vedno sprašuje, kaj je vendarle oznaka N, naj ponovim. Gre za nekakšno podznamko, s katero želijo razvoj oziroma evolucijo serijskih modelov v športnike na nek način ločiti od ostalih modelov. Tudi cenovno …

Kona je nedvomno najbolj vpadljivo oblikovan Hyundai, z največ dinamičnimi potezami – čeravno gre za križanca.

Ampak do tega je pri Koni še daleč … Kljub temu se mi zdi, da je vgradnja najmočnejšega turbo podprtega štirivaljnika v dobre 4,16 metra dolgo Kono pogumna in tržno spretna poteza. S tem so dobili avtomobil, ki ima vse atribute, da se v svojem razredu zavihti na vrh. Mimogrede – le malo je konkurence, ki ponuja skoraj 180 konjev, samodejni menjalnik in štirikolesni pogon (da ne omenjam bogate opreme). Za povrh pa je tale Hyundaijev malček vpadljivo in predvsem dinamično oblikovan. Na 18-palčnih platiščih si ga brez težav predstavljam tudi s spuščenim podvozjem …

Podobno prepričljiv vtis pusti notranjost tega modela, vsaj v najbolj opremljeni različici. Črnine in sivine je sicer pričakovano precej, toda materiali so dovolj kakovostni, tako se vsaj zdi na otip, ergonomija morda ni popolna – je pa vsaj zelo dobra, vključno s sedeži. Ti so udobni, kak centimeter jim morda manjka na sedalnem delu, podpora ledvenega dela je odlična, z dvigom sedalnega dela pa se stegenski del blago spušča. Škoda – tudi zato, ker naklona ni mogoče nastaviti. Instrumentna plošča je sicer analogna, s čimer ni nič narobe, sredinski del digitaliziran, velik osrednji zaslon na desni pa poveznjen na armaturno ploščo. Vsekakor korektno okolje, kjer se ni težko počutiti dovolj dobro, tudi v hladnih zimskih jutrih, ko volan greje dlani, tazadnjo pa ogrevani sedeži (ne, ogrevanja vetrobranskega stekla ni).

Notranjost je prepoznavno Hyundaijeva, vendarle pa s spodobnimi materiali in dosledno ergonomijo. Potnika spredaj nimata težav s prostorom, na zadnjo klop sodijo mlajši člani družine.

Sicer si je mogoče omisliti Kono s tem motorjem in zgolj prednjim pogonom, ampak že pri prvem bolj resnem pospeševanju – in tega zmore z lahkoto – postane jasno, da bi imeli prednji kolesi resne težave z udarcem navora in vso silino energije, saj je tendenco po spodrsavanju čutiti že pri tej kombinaciji. Ampak gre bolj za to, da je oprijema na mrzlem in mnogokrat vlažnem asfaltu res malo, hkrati pa se zdi, da je štirikolesni pogon bolj namenjen premagovanju vzponov in drseče podlage kot pa dinamični, da ne rečem zahtevni vožnji.

Sicer ponuja Kona tri vozne programe, ampak najbolj harmonično deluje v vsakdanjem, torej tistem z oznako Normal. Takrat sta krivulja navora in menjalnik dokaj dobro usklajena, menjalnik dobro izkorišča navor motorja brez prehitrega prestavljanja navzdol in navzgor, brez presenečenj pri pospeševanju skozi zavoj (no, ob naglem pospeševanju je vendarle malce neodziven). Pri Sportu pa se harmoničnost povsem podre, saj se motor odziva najprej počasi, potem menjalnik ihtavo prestavi dve prestavi navzdol, nato sledi divje pospeševanje in vrtenje motorja. Če je to v zavoju, bo prednja os najprej oddrsela, šele z opaznim zamikom sledi sklopka pred zadnjim diferencialom, ki pomaga stabilizirati avto … Kljub simpatičnim meram in dinamični zasnovi je torej še nekaj rezerve pri uglaševanju zmogljivega motorja, sklopke štirikolesnega pogona in sedemstopenjskega menjalnika.

O.K., razumem – Kona temu očitno ni namenjena, vsaj dokler ne bo na njej oznake N. Če je sklepati po i30, bo zagotovo bolje. Vsestranski pa je že zdaj – in to zelo – izrazito vsestranski. S štirikolesnim pogonom lahko zlezete marsikam, le da slabih 18 cm oddaljenosti omogoča ravno še brezskrbno vožnjo do sosedovega vikenda v hribih. Vožnja je lahko harmonična, hitra, tudi dinamična, dokler ostane avto (in predvsem voznik z zmernimi zahtevami) v programu N. Tudi tako je lahko Kona zelo hiter potovalnik, kjer pride do izraza suverena moč. In v povezavi s tem (in težo) tudi precej resna poraba z okoli devetimi litri (pod osem pa skoraj ni šlo).

Matjaž Korošak

TEHNIČNI PODATKI
Motor vrstni štirivaljnik, 1.591 ccm, turbo CO2 155 g/km Moč 130 kW (177 KM) pri 5.500 vrt./min Navor 400 Nm od 1.500 do 4.500 vrt./min Zmogljivosti 7,9 s (0–100 km/h), 205 km/h Teža 1.477 kg (88 kW/tono) Osnovna cena 22.490 EUR
Odločen motor
Izdelava
Oblika in mere
Neodziven menjalnik
Preveč poudarjen prednji pogon
3.5
EVO OCENA
More Stories
Oj le naprej, oj le naprej