Ikona: Toyota 2000GT

S svojo redkostjo in lepoto je ta japonska klasika iz 60. let zelo zaželena med zbiralci. Izkazuje pa se, da je čudovita tudi v vožnji

besede Antony Ingram
fotografije Aston Parrot

Želel bi biti muha na steni sejne sobe v japonskem Aichiju enkrat v zgodnjih šestdesetih. Prisluškoval bi lahko namreč pogovoru članov uprave o predlogu izvrstnih umov pri Yamahi. Predlogu za novi, eleganten in eksotičen športni avtomobil, izrazito drugačen od ponižnih limuzin, ki jih je Toyota takrat ravno pričela izvažati po vsem svetu. Odločitev tistega sestanka je prinesla enega najredkejših, izvrstnih in najvrednejših avtomobilov, ki so jih kadarkoli naredili na Japonskem.

Pri Toyoti Europe imajo pravzaprav dva primerka, zaradi česar na fotografijah vidite različni registrski tablici. Precej teh avtomobilov so pred nekaj leti kupili iz zbirke pokojnega nemškega prodajalca in zanesenjaka. Gospod je strankam z ohranjenimi starejšimi primerki večino življenja premeteno ponujal nove Corolle in Camryje, kupci pa so z veseljem predajali ključe svojih Crownov in Coron. Skoraj vse so rdeče – primerno, saj je Toyotina korporativna barva rdeča. 

Ta mali kotiček doline reke Ren ima zato verjetno največjo gostoto primerkov modela 2000 GT na svetu. Med letoma 1967 in 1970 so jih izdelali le 351, vsi verjetno tudi niso preživeli. Tu in tam se kak pojavi na dražbi in z novim lastnikom odide v spremstvu velikih šestmestnih številk. Zadnji je v decembru 2018 zamenjal lastnika za 511.000 ameriških dolarjev (460.000 evrov). Leta 2014 so dva primerka prepisali za več kot milijon dolarjev po kosu. Zanimivo –  Lexus LFA je edini preostali japonski avtomobil, ki je dosegel podobne številke – še en Toyotin izdelek in še en, ki skriva Yamahino znanje.

Ko so leta 2010 predstavili LFA, se je svet že zavedal zmožnosti japonskih proizvajalcev. A 2000GT so si zamislili v drugem času, ko je avtomobilistična panoga po povojni krizi še vedno okrevala. Veliko japonskih avtomobilov zgodnjih šestdesetih so izdelali po licencah ali pa vsaj po zgledu iz drugih držav. Razlika pa je bila v uporabi tehnologij – dvojne odmične gredi in sofisticirani sklopi podvozja niso bili redkost niti v vsakdanjih japonskih avtomobilih. Zaradi tega so bili sicer spoštovani, a redko zaželeni.

Toyota z 2000GT ni le preizkušala novih tehnologij, ampak na japonski sceni odprla celoten nov segment – prestižni grand tourer. Delo so pričeli leta 1963 pod vodstvom takratnega glavnega Toyotinega inženirja Jira Kawane. Navkljub naraščajoči popularni konfiguraciji 2+2 so izbrali dvosed, kar se za današnjo situacijo zdi pametna odločitev – v tako majhno karoserijo se morata namreč stlačiti potnika zahodnjaških mer. Pri 4175 mm dolžine je 2000GT slabih trideset centimetrov krajši od Jaguarja E-type, pet centimetrov ožji in vpadljivih šest centimetrov nižji.

2000GT je bila krajša, ožja in nižja od E-typa.

Pod prelestno karoserijo oblikovalca Satoruja Nozakija se začne čutiti vpliv zahoda. Podaljšana hrbtenica v obliki črke X nosi motor, prenos in diferencial, po vseh kolesih so nameščena dvojna trikotna vodila – nič drugače od Lotusovih modelov tistega časa, kot je Elan na primer, in bolj sofisticirano od Jaguarjevega E-type, s katerim 2000GT pogosto primerjajo.

Dvolitrski motor s 110 kW moči je bil precej bolj sofisticirana različica Toyotine limuzine Crown

Motor je imel skromno ozadje – razvili so ga iz dvolitrskega vrstnega šestvaljnika iz limuzinske Toyote Crown. A namenili so mu aluminijasto glavo, oblikovano pri Yamahi, in dve odmični gredi, gnani z verigo. Dihal je s pomočjo treh uplinjačev proizvajalca Mikuni-Solex z dvema čokoma, dveh ventilov na valj, kompresijskega razmerja 8,4:1 in parom prostih, razvejanih izpušnih zbiralnikov. Rezultat je bil 110 kW (150 KM) moči pri 6.600 vrtljajih na minuto. Največji navor je znašal skromnih 176 Nm, dosegljiv pri visokih 5.000 vrtljajih, a se je prenašal preko sinhronskega petstopenjskega ročnega menjalnika in mehanske zapore diferenciala.

Prefinjenost se je nadaljevala z zavornimi diski na vseh štirih kolesih, krmiljenjem z zobato letvijo (visoko nastavljeno razmerje in le 2,67 obrata od konca do konca) in lahkimi litimi platišči iz magnezija v času, ko je E-type uporabljal še platišča z naperami in osrednjo matico, ki si jo zbil s kladivom.

Med avtomobili, ki niso dirkali na velikih nagradah, boste težko našli elegantnejši in bolj prefinjen profil.

Primerjave z E-typom so neizbežne, a 2000GT v hladnem jutru gozdov doline Rene kaže svojstveno osebnost. Oba sta nizka, z več motornega prostora kot kabine. A Toyotino vetrobransko steklo je bolj navpično in zaradi večjega kolesnega izreza ima japonski avtomobil nad kolesi manj navidezne teže. Oblikovna razmerja so očitno podobna, a podrobnosti na Toyoti so mi bolj zanimive – od v karoserijo skritih sprednjih luči do eksotičnega kvarteta okroglih luči zadaj in grebena na nosu, ki jasno označuje, kje se konča avtomobil, če bi ga gledali iz ptičje perspektive.

Celoten prispevek v tiskani izdaji (št. 85)


Toyota 2000GT

Motor vrstni šestvaljnik, 1988 cc Moč 110 kW (150 KM) pri 6600 vrt./min. Navor 176 Nm pri 5000 vrt./min. Teža 1120 kg Razmerje teže in moči 101 kW (137 KM)/tono 0-100 km/h 8,6 s Najvišja hitrost 220 km/h Cena novega 2.892 EUR (preračunano) Vrednost danes 463.000 EUR

evo ocena ★★★★½

Preberite tudi
Vrhunec nekega obdobja