Kariera pri Ferrariju mu je omogočila preboj do prvega človeka v ekipi F1. Potem je zamenjal strani ter prevzel vajeti Lamborghinija. Evo ugotavlja, če je pravi človek za ta posel

Stefano Domenicali med govorjenjem kar prekipeva od energije. Kot mnogo Italijanov govori hitro, zelo hitro, kar pomeni, da mora biti sogovornik res zbran, da mu lahko sledi. Toda hkrati se vselej smehlja in gleda sogovornika naravnost v oči.

Očitno ima rad svoje avtomobile, obenem pa tudi svoje motocikle, saj je bil tudi direktor dirkališča Moto GP v Mugellu, preden je začel svojo bolj slavno pot v Ferrariju. Kjer je dosegel vrhunec z vlogo šefa Ferrarijeve ekipe v F1 leta 2008. Zdaj pa je že približno leto dni v vlogi predsednika uprave Lamborghinija.

In zdaj se sprašujem, ali je Domenicali eden tistih klasičnih, bencinskih zanesenjakov, ki se mu je pač zgodilo najboljše delovno mesto na svetu, ali se za zanesenjaškim videzom skriva predvsem oster poslovnež? “Na mestu, kjer sem, se moram seveda spremeniti iz zanesenjaka, ki je v meni, v poslovneža. Težko delo, saj moram v trenutnem položaju videti mnogo širšo sliko,” priznava Domenicali in nadaljuje: “V tem položaju moram videti predvsem razmerje med stroški in dobičkom v smislu strategije, časovne komponente in izvedljivosti. Vse se suče okoli ravnotežja med vsem omenjenim in moram priznati, da ni lahko. Toda zame je še vedno prijeten izziv, saj ne govorimo vedno le o avtomobilski industriji. Lamborghini je precej več od tega. Tako moram razmišljati po dveh paralelnih poteh: kot poslovnež in zanesenjak. To je ključni del mojega pogleda. Ampak tako ohranjamo Lamborghinijev posebni status, ki ga pač mora imeti.”

Leta 1965 v Imoli rojeni sin bankirja je diplomiral na univerzi v Bologni iz poslovnih študij leta 1991, od tam pa je odšel naravnost v Ferrari, kjer je delal v financah. Toda njegova strast do avtomobilov in dirkanja se je začela že bistveno prej, v časih poznega otroštva. Ko ga vprašam, če je imel kaj pomislekov sprejeti službo v Sant’Agati glede na svoje dolgoletno delo pri ‘sovražniku’, odgovori: “Če sem odkrit, sem si rekel – res sem srečen človek. Kajti biti Italijan in voditi Ferrarijevo ekipo v F1, potem ko sem pri znamki prebil 23 let, in nato prevzeti še odgovornost za Lamborghinija – to je res nekaj posebnega!”

“Toda zdaj, ko sem pri Lamborghiniju, je Ferrari pač referenca, ker je del naše konkurence. In do konkurence sem imel vedno spoštljiv odnos, nikoli jih nisem razumel kot sovražnike. Sicer pa sem zdaj tukaj in povsem osredotočen na Lamborghini, ki bo postal močnejši – še posebej v Italiji,” pravi Domenicali. Toda – ali je mogoče, da je postala znamka, s tem ko je zrasla in postala večja, tudi manj osredotočena?

“Nič več – morda v časih Murcielaga, toda prepričan sem, da kupcem zdaj ponujamo ravno to, kar želijo in pričakujejo. Povprečna starost je 30 do 35 let, torej gre za mlajše ljudi. In takšni si želijo biti tudi videni, prepoznavni, opazni na socialnih omrežjih. In seveda slišani! Glasba naših motorjev in tudi vibracije, ki gredo zraven, so nekaj posebnega,” zatrjuje Domenicali, ki zato trdi tudi, da je prihodnost motorja V12 vsaj za nekaj časa zagotovljena, kar je tudi eden njihovih ključnih ciljev.

Pa bo V12 dovolj dolgo tukaj, da bo v prihodnosti dobil tudi neke vrste hibridno pomoč? “Hibridizacija bo postala del prihodnosti Lamborghinija, toda investicija v to bo visoka. Zato želimo biti glede prihodnosti kar se le da zmerni, vsekakor pa prilagodljivi, saj bo elektrifikacija zagotovo vplivala tudi na svet superšportnikov,” razmišlja o prihodnosti Domenicali.

“Naš cilj je ohraniti V12 pri življenju tako dolgo, kot je to le mogoče.”

Trenutno se v Sant’Agati seveda vse vrti okoli enega imena: Urus. SUV naj bi prišel v prodajo ob koncu leta in za leto 2019 Domenicali predvideva prodajo 3500 Urusov. Veljal naj bi okoli 200.000 evrov, poganjal pa ga bo štirilitrski V8. Seveda gre zraven tudi stalni štirikolesni pogon, ravno tako, kot bo premogel tudi štirikolesno krmiljenje, podobno kot Aventador S. Prav gotovo bo, kot pravi šef Lamborghinija, pravi superšportnik znotraj segmenta SUV.

Kljub temu ostaja realen glede povpraševanja, čeprav so naročila že zdaj opogumljajoča. Za prvi dve leti je število naročil izjemno, toda pomembno vprašanje ostaja, kaj se bo zgodilo po sladkem prvem obdobju. Tu nastopi obdobje za poslovneža v Domenicaliju, saj se zaveda, da bo treba še kaj več od zanesenjaštva, da bo na trgu ohranil zanimanje za 200.000 evrov vrednega terenca. Pravi človek za to nalogo? Pa še kako …