Jeep gre. Ali pa morda vseeno ne?

Matjaž Korošak

Dolgo se je govorilo, a nenadoma vse potihnilo – morda pa je to znak, da v ozadju res nekaj poteka

Nobena skrivnost ni, da si je Sergio Marchionne, veliki šef koncerna FCA (Fiat Chrysler), že pred časom zadal bržkone zadnjo težko nalogo, preden bo leta 2019 prepustil svoje mesto nasledniku – zagotoviti koncernu in znamkam varno prihodnost. Kako težko oziroma lahko mu bo, pa je v glavnem odvisno od zadnjega leta ali dveh, ko je in bo Marchionne še trdno v sedlu. Ker se razmere v avtomobilski branži hitro, kaj hitro – bliskovito hitro spreminjajo, je kanadsko-italijanskemu pravniku na čelu koncerna že nekaj časa jasno, da bo moral FCA izjemno veliko vlagati v razvoj, če bo želel (oziroma znamke) ostati konkurenčen. Pa je že zdaj jasno, da predvsem masovne znamke capljajo za najboljšimi. O hibridnosti ali celo elektromobilnosti ni slišati nič, avtonomna vožnja je daleč zadaj (čeravno so se pred kratkim zdaj povezali z BMW-jem), tudi digitalizacija in povezljivost nista ravno v ospredju.

Zato je Marchionne že pred leti jasno povedal, da si za svoj koncern želi povezave z večjim ‘igralcem’ v branži, ki bi lahko pomagal pri vlaganjih. S kapitalskim vložkom ali kako drugače. No, ker je Marchionne v vsem tem času naletel na le malo odprtih vrat (poskušal je pri GM-u, se dobrikal VW …), je počasi jasno, da bo moral denar zbrati drugače. Najbrž tudi s prodajo hišne srebrnine. Ki je sicer ni dosti, nekaj pa vendarle. In rodila se je zgodba o prodaji – sprva se je govorilo le o prodaji Jeepa, ki je zares največ vredna znamka znotraj koncerna (Ferrarija so izločili leta 2015), saj ga nekateri analitiki cenijo celo na 120 odstotkov vrednosti celotnega FCA (oziroma več kot 20 milijard evrov)! Hitro je prišla na dan zgodbica o kitajskih investitorjih, ki pa sprva niso ponudili dovolj denarja. No, kaj kmalu zatem je postalo jasno, da se okoli Jeepa smuka predstavništvo kitajskega proizvajalca Great Wall, ki je največji izdelovalec terencev vseh mogočih oblik na domačem trgu (1,1 milijona leta 2016). Toda tako hitro, kot so oboji novico potrdili, so jo tudi zanikali. Pravzaprav so iz Great Walla sporočili, da je še preveč nejasnosti, da bi lahko govorili o resnem interesu ali nameri. Kaj se torej dogaja, za zdaj ne ve nihče, toda pri FCA-ju pravijo, da se jim z odločitvijo – kakršna koli že bo, ne mudi (vsaj) do drugega leta.

Jasno je, da Kitajcem tehnologija in znamka dišita, predvsem pa se to sklada z njihovo željo po globalizaciji, ki jo lahko omogoči zgolj uveljavljena znamka. Sicer pa bi jim Jeep koristil tudi na domačem trgu, ki je samo v prvi polovici tega leta pogoltnil kar 4,5 milijona športnih terencev! Podobno je na primer uspelo tudi Geelyju z Volvom (2010), pa tudi Dong Feng si je z nakupom 14 odstotkov v PSA-ju kupil dostop do prepotrebne sodobne tehnologije in znanja, nujnega za prodor na zahodne trge. Očitno je, da bi lahko profitirali oboji, kar nenazadnje dokazuje tudi primer Tata in Jaguar/Land Rover. Poznavalci trga pravijo, da se v ozadju vendarle nekaj kuha, obe stranki pa zdaj na ta način merita moči, predvsem pa ocenjujeta, koliko bi bil trg pripravljen odšteti za znamko (ali več njih). Prav mogoče je tudi, da je dobil FCA tudi kak namig vlade, ki se s prodajo Jeepa ali celega koncerna Kitajcem zagotovo ne bi strinjala kar tako. Sploh pa ne tako protekcionistično usmerjena politika Donalda Trumpa.

“Kitajcem tehnologija in znamka Jeep seveda dišita, predvsem pa se to sklada z njihovo željo po globalizaciji, ki jo lahko omogoči le uveljavljena znamka.”

Pri FCA-ju morajo namreč prej ugotoviti, kako bodo (teoretično) preživeli brez najbolj donosne znamke (1,8 milijarde dolarjev v 2016) in seveda, kaj potem storiti z ostalimi, kjer spodobno poslovno kondicijo kaže le še znamka Ram s poltovornjaki (zraven pa so še Chrysler, Dodge, Fiat, Alfa Romeo, Maserati). Opcija, o kateri je bilo prav tako nekaj špekulacij, je tudi izločitev dveh italijanskih znamk iz koncerna, ki tvorita nekakšno premijsko jedro – Alfa Romeo in Maserati torej, ki bi bili s približno 230.000 vozili letno sposobni preživeti sami. Ravno tako pa bi zanje bistveno lažje našli kupca. Navsezadnje je bila Alfa Romeo že v vizirju Ferdinanda Piecha, ko je še obvladoval VW. Toda to je bilo pred leti … No, z ostankom bi se potem lahko osredotočili na masovno proizvodnjo, na manjše cenejše modele. Ali pa katero od znamk, na primer Dodgea, pustili tudi – ‘umreti’. Kot se je na primer že zgodilo tudi Lancii, pa ima bistveno več zgodovinske patine in globalnih uspehov. Toda vse to so ugibanja. Zelo mogoče je tudi, da je želel zviti Marchionne s tako zelo javnimi izjavami pozornost obrniti nase – in na koncern, ter tako sprožiti govorice, ki so kratkoročno tudi že vplivale na dvig vrednosti delnic. Kar je verjetno vsaj za silo potešilo nezadovoljstvo družine Agnelli, ki je še vedno večinska lastnica.

Pri tej celi zgodbi je čudno le, da sta se obe strani tako hitro zavili v molk, potem ko je vsaj Marchionne, ki je znan po tem, da nima dlake na jeziku, tako dolgo govoril o povezovanju, združevanju in prodaji koncerna ali znamk. Zelo verjetno pa je, da ne bo dolgo, ko bo prav FCA v branžo spet spustila kakšno bombastično vest. Poznavajoč zgodovino Marchionnejevega načina dela, to niti ni ne bi bilo tako čudno.

More Stories
Dolgo pričakovano razkritje novega Vantagea