Karirasta zastavica…

Tomaž Kaučič

… je v večini avto-motošportnih prvenstev še zadnjič letos zaplapolala in sezona je pri koncu. Zadnje dejanje, na katerega sem sam vendarle nestrpno čakal, je bil dvoboj med Lewisom Hamiltonom in Nicom Rosbergom. Kot povsod, sta tudi tu nastala dva odbijajoča se pola; sam sem bil absolutno na strani Lewisa, ki edini od obeh kandidatov za letošnji naslov prvaka kaže odlike neustrašnega borca za vsak ovinek. Ni bilo veliko možnosti, da bi Nico, s pristopom profesorja Prosta, pred koncem ali celo na sklepni dirki zakockal svojo prednost, tudi na (po mojem mnenju imenitne) provokacije na zadnji dirki je odgovoril zrelo. In tako je postal prvak. Dejanski prvak – tudi med vozniki – je sicer Mercedes, saj bi si, če bi le imeli možnost sedeti v kokpitu s stuttgartsko zvezdo, letošnji naslov privozili bodisi Fernando Alonso, Sebastian Vettel, Daniel Ricciardo morda še kdo.

Za prihajajočo sezono so v pravilniku sicer predvidene spremembe, vendar sam ne pričakujem bistveno drugačnega razmerja moči, kot smo mu bili priča letos. Najverjetneje bomo ponovno (in žal) imeli le dva kandidata za naslov prvaka, le malo verjetno je, da se bodo boju za prvo mesto priključili vozniki Ferrarija in RedBulla. Največ možnosti za naslov pripisujem Hamiltonu, ki po mojem mnenju nima toliko težav z osredotočenostjo, kot mu jih pripisujejo, več jih je imel letos z delovanjem svojega bolida. Pričakujem napete kvalifikacijske kroge in manj zanimive dirke. Nenazadnje pričakujem, da me bo med gledanjem prenosa formule 1 na ORF kdaj, nemara po dobrem kosilu, na kavču tudi zmanjkalo.

V svetovnem prvenstvu v reliju (WRC) je odjeknil izstop Volkswagna iz prvenstva in posledično je Sebastien Ogier ostal brez sedeža za prihajajočo sezono. Verjamem, da ne za dolgo; s svojim znanjem, talentom in izkušnjami vsakemu šefu ekipe pomeni toliko kot suho zlato. Bojda je v dogovorih najdlje z M-sportom (Ford), testiral je tudi Toyoto, ki se v naslednji sezoni vrača na spektakularna tekmovanja, in zagotovo bo iz dirkalnika, v katerem bo sedel, iztisnil največ.

Kaže na relativno zanimivo in bolj izenačeno sezono – Ogier, vsi Hyundaijevi vozniki in Kris Meeke v Citroënu bi (prav zaradi izstopa VW) morali biti na vseh dirkah zelo izenačeni. Toyota sicer še ni razkrila svoje hitrosti, je pa vendarle precej neverjetno, da bi že v prvi sezoni pobirali naslove, ne glede na daleč najbolj ‘vesoljski’ videz njihovega bolida. Odkrito zapišem, da se ne morem odločiti, za koga bi navijal; Ogier mi ni simpatičen, tisti dirkači, ki to so, pa po kakovosti niso izstopajoči. Zato v sezoni 2017 navijam za napet boj do zadnje hitrostne preizkušnje med Ogierjem, Meekom, Thierryjem Neuvillom, Haydenom Paddonom, Andreasom Mikkelsnom (s sovozniki) in še kom, po mojem mnenju pa med njimi ne bo Jarija-Mattija Latvale, ki si je med poznavalci zapravil večino ugleda in očitno ni iz šampionskega testa.

Odkrito zapišem, da se ne morem odločiti, za koga bi navijal; Ogier mi ni simpatičen, tisti dirkači, ki to so, pa po kakovosti niso izstopajoči.

Najbolj napeta avto-motošportna panoga slej ko prej ostaja MotoGP. Če smo letos imeli tri kandidate za naslov prvaka, bodo drugo leto kandidati (vsaj) štirje. Maverick Viñales je na prvih testiranjih s postavitvijo najboljšega časa (oba dneva!) to zdaj že potrdil in borba za metre bo tu absolutno najhujša. Motocikli so (tehnično gledano) bistveno bolj izenačeni kot formule (v letošnji sezoni kar devet različnih zmagovalcev!) in šefi formule 1 si bodo morali zelo hitro izmisliti rešitev, ki bo obrodila podobno sladke sadove.

Moje srce je pri Valentinu Rossiju, saj tako odkritega, sproščenega in prisrčnega dirkača še nisem videl – seveda so njegove kvalitete že dolgo nesporne. Z malo sreče mu lahko kljub njegovemu seniorskemu statusu uspe osvojiti tako želeni deseti naslov prvaka, brez kančka sreče (kot na primer letos, ko mu je – kot Hamiltonu – enkrat preveč odpovedal motor) pa ne bo šlo. Vendar jo bodo potrebovali tudi drugi kandidati, srečo namreč, serijskega zmagovalca tudi v naslednjem letu ne bomo dočakali. Viñales bo morebiti ob sobotah, na kvalifikacijah, morda že na prvi dirki hitrejši od Rossija, Rossijev adut je navadno dirkaški ritem. Da le ne bo prišlo do kakšnega incidenta med petelinoma. Nikoli ni bilo vprašanje, ali bo Jorge Lorenzo potreboval veliko časa za privajanje na nov motocikel, vprašljivo je bilo le, ali mu bo specifična konstitucija Ducatija sploh ustrezala, in očitno je, da se na novem motociklu dobro počuti. Marc Marquez je tako pri možnostih za osvojitev (še enega) naslova morda za odtenek spredaj, a zgoraj omenjeni (in še kdo) mu bodo nedvomno grenili dirkaško življenje.

Ne pozabimo še na MXGP in našega svetovnega šampiona Tima Gajserja, ki nas je letos navduševal z izjemnimi vožnjami in najbrž drži najboljše izhodišče tudi za prihodnjo sezono, a starim rivalom se bo letos pridružil vsaj še eden, nemara najnevarnejši med vsemi, Nizozemec Herlings. Tim bo za ohranitev naslova moral malce manj padati, to bi moral biti njegov prvi fokus. Če se izrazim matematično, je to vprašanje dveh odstotkov hitrosti: ob zmanjšanju hitrosti za dva odstotka bi Tim najbrž postal bistveno bolj zanesljiv, motocikel bi lahko imel bolj pod nadzorom. Tako bi bil še zmeraj dovolj hiter oziroma najhitrejši, hkrati pa malce manj nevaren samemu sebi.

V vsakem primeru nas v 2017 čaka bolj napeto avto-motošportno leto od letošnjega. Naj živi bencin!