Kdo bo dal ledvico?

Janoš Pečnik

Nekatere klasične bavarske predstavnike vidim skozi prizmo skoraj nevzdržne oblikovne popolnosti. E9 je seveda sveti gral, a 80. in 90. so mi bližje. Ob pogledu na Šestico prve generacije (E24) mi od navdušenja pade jezik iz ust. Za Alpinino B10  izvedenko tretje Petice (E34) – upam, da bo nekoč krasila mojo garažo, četudi bom moral šparati na kurjavi. Njen naslednik E39 je sinonim za sodobno limuzino, ki bi lahko Volkswagnu upravičeno izmaknila slogan “Das Auto”. Da izvirne Osmice niti ne omenjam. V tistem obdobju znotraj navdušujoče enostavne BMW-jeve ponudbe ni bilo grdega račka. Trojko z oznako E30 bi znal skicirati na pamet, E36 je bil sicer morda dolgočasen, Sedmica z oznako E38 pa SAAB-ovsko elegantna. Proti koncu devetdesetih je bilo še vse v redu. Pojavil se je X5, a serija 3 (E46) tistega obdobja se zdi dandanes povsem pozitivna zgodba. Le kdo bi lahko pozabil na M Coupe?

Pred desetletji na celinski Evropi ni bilo prav izrazito bleščečih avtomobilov. Takšnih, ki bi možgane kisali s predimenzioniranimi kromiranimi elementi, kot so to v Ameriki počeli Cadillaci ali Lincolni. Bržkone so najbolj na svoj prestiž opozarjali Mercedesovi avtomobili. Prestiž na tej strani luže pravzaprav določa že velikost avtomobila. Modelov velikosti Mercedesa 300, kaj šele 600, na trgu ni bilo težko prešteti. In medtem ko so bili Mercedesi veliki in impozantni, so imeli BMW-jevi oblikovalci dober občutek za podrobnosti in oblikovna razmerja. Posedovali so torej vsak sebi značilne in očitne kvalitete, zaradi katerih je bil Mercedes že na videz Mercedes, BMW pa BMW.

Kasneje so vedno bolj lezli drug proti drugemu. Poznavalcem so razlike seveda še vedno očitne, a v devetdesetih so si bili avtomobili nemške trojice – takrat se je že pridružil tudi Audi – na videz toliko podobni, da je marsikdo, ki ni bil pozoren, že imel težave z razlikovanjem.

Nakar se je zgodil vihar po imenu Chris Bangle. Takratni vodja oblikovanja se je odločil svinčnik vzeti v svoje roke in ob prelomu tisočletja smo dobili prvo opozorilo – Z9. Groza. Danes negledljiv koncept z neuspelo transplantacijo ‘obraza’, ki je napovedal novo Šestico. Čez dve leti je novi oblikovalski jezik – ali bolje rečeno oblikovalsko brbljanje – zaživel s Sedmico, ki so ji kmalu sledili še Šestica, Petica in X3. Verjetno se strinjamo, da so se starali tako dobro kot naribano jabolko. Pod novim vodjo oblikovanja Adrianom van Hooydonkom so se zadeve umirile. Sledilo je razmeroma mirno desetletje oblikovno morda ne prav navdušujočih, a estetsko realističnih in na oko večinoma prijetnih avtomobilov (z izjemo X3, X6 in 5 GT).

Potem pa so se odločili za naslednji korak v prestižu – tako je X7 opisal van Hooydonk – in dognali, da potrebujejo razlikovalnik. Nekaj, kar bo BMW-jevo komunikacijo prestiža le postavilo ob bok Mercedesovi, a jo očitno ločilo od njega. Slednji ima namreč svoj prestižni podpis že od pamtiveka. Ultimativni referenci Bentley in Rolls imata prav tako svoj legendarni ornament, ki kar kriči o zapuščini in elitizmu. Pri športnejšem BMW-ju tega pač niso imeli. A v ledvičkah so zavohali priložnost in jih spremenili v žar, kot se spodobi.

Pretirano razkošje in BMW ne gresta skupaj. Rezultat je nekakšna neprijetna aroganca. Tukaj se bavarski domet pri prestižu zame pač konča in znamki ne pristoji več.

Van Hooydonk pravi, da se oblika X7 vrti okoli razkošja, mogočnosti, ter da poseduje zelo “navpično”kretnjo. Ko dodamo velike nosnice, nastane konflikt. Pretirano razkošje in BMW ne gresta skupaj. Rezultat je nekakšna neprijetna aroganca. Tukaj se bavarski domet pri prestižu zame pač konča in znamki ne pristoji več. X7 je tista tečka, ki mora o tem, da je prestižen, na dolgo in široko razglabljati. Priznati moram, da ima v živo precej več smisla. A vseeno se zdi, kot da bi si Novak Đoković nadel prevelika rdeča očala, zlate uhane in trdil, da je Elton John. Kamen spotike leži tudi pri zaznavi, da je BMW-jeva oblikovna rešitev del fizionomije avtomobila. Rolls-Royce ima veličasten “gril”, BMW pa – velike nosnice.

Pomembno drugačni pa so trije preostali avtomobili, ki so jih predstavili v zadnjem letu. Nova serija 3 je oblikovana šolsko. Razmerja so preverjena, podrobnosti pa zanimive. Nima slabega zornega kota – zadek je še posebej všečen, oblika pa vabi k vožnji. Ima celo klasične, funkcionalne izpušne zaključke! Pri Z4 se veliko dogaja, drznost se je precej posrečila, vtis je pozitiven. Osmica predstavlja pri BMW-ju nekako zgornjo mejo sprejemljivega okusa – športnost z mehčalno merico prestiža, ki pristoji velikemu GT-ju. Uspeti morata potem samo še kupeja, ki najbolje poosebljata znamko – Štirica in Dvojka – in spim lahko mirno.

Zaključek gre nekako takole. Ne vem pa, ali pove več o znamki ali o meni. Ko se BMW-jev oblikovalski studio drži rdeče niti in ne vznemirja tradicionalnih kvalitet znamke, so mi izdelki večinoma privlačni. Ko pa želijo z obliko presenetiti in se z omenjenimi elementi preveč poigravajo, pa na koncu kot po pravilu nisem najbolj navdušen. Pričujočo kolumno sicer pišem ob morju. Ravnokar sem popil drugi kozarec tradicionalne poletne pijače z mineralno vodo in naenkrat podvomil v vse, kar sem napisal. Še enkrat sem namreč pogledal fotografiji Sedmice in X7. In hudiča … ledvici naenkrat sploh nista videti tako slabo. In kdo ve – kaj pa če bodo velike nosnice čez 30 let pojem prestiža. Morda celo pri ljudeh!

More Stories
Je to sveti gral porabe motorjev z notranjim izgorevanjem?