Niro je najbolj sveža novost na trgu klasičnih hibridov – Prius po drugi strani mera stvari. Je torej rezultat odločen? 

Kia sicer ni popoln novinec na trgu hibridov, prav daleč od tega pa tudi ne. In Niro je spreten poskus zamajati uveljavljene veličine v tem segmentu. Po drugi strani so se pri Toyoti že davno tega odločili, da je kombinacija motorja z notranjim izgorevanjem in električnega motorja dobitna kombinacija, ki mora tudi s povprečnim voznikom dati rezultate – beri: skromno porabo. Seveda se je svet od devetdesetih let precej spremenil, ravno tako kot pogled na elektrifikacijo, zato se zdi, da klasični hibridi, katerih predstavnika sta omenjena modela, trenutno izgubljajo bitko s priključnimi hibridi, še bolj pa s povsem električno gnanimi modeli.

Medtem ko namreč klasični hibrid sicer izkorišča najboljše obeh svetov – torej električnega pogona (izjemen navor od prvega vrtljaja naprej) in bencinskega (energetsko polno gorivo), zahteva sočasno delovanje obeh strojev, usklajevanje in seveda učinkovito delovanje, regeneracije oziroma spreminjanja kinetične energije v električno …, zahtevno in zapleteno tehnologijo in nadzorno elektroniko. Skratka – tehnologija je napredovala in hibridi so resnično dodelani, toda zaradi dveh strojev in dveh energetskih izvorov tudi ustrezno – kompleksni, težki in – dragi. Ob tem pa ne omogočajo omembe vredne vožnje z ničelnim izpustom (zgolj z električnim strojem), niti dinamike in zmogljivosti motorjev z notranjim zgorevanjem. Ampak trenutno in očitno so še vedno najbolj očiten dokaz (počasnega) prehoda v elektromobilnost.

Tu je Prius seveda v prednosti, ne le zaradi tradicije in vgrajenega znanja, temveč tudi zavoljo prepoznavnosti oblike, ki pomeni zvesto evolucijo prve generacije. Niro pri tem koketira s SUV-zasnovo karoserije in želi tudi na ta način hibridno tehnologijo približati širšemu sloju. Zato je kljub velikostnemu deficitu kakšnih 20 centimetrov prijetno prostoren za volanom, obenem ponuja dovolj bivalnega prostora za potnike zadaj. Tu med obema ni velikih razlik, kakšen centimeter morda gre v prid Toyoti, prav bistveno več pač ne, subjektivno seveda. Pri prtljažniku je zgodba drugačna, saj Prius ponuja več vsega. Toda naj se vrnem za volan – razlika je prav tu seveda očitna in opazna: Niro želi voznika prepričati s sporočilom, da je lahko hibrid videti in deluje tudi kot povsem vsakdanji avtomobil, Prius po drugi strani želi lastniku dokazovati, da vozi drugačen, poseben avtomobil. In je zato tako posebna tudi notranjost. S sredinsko postavljenim monitorjem in širokim informacijskim zaslonom nad njim, pa igralni paličici podobno prestavno ročico. Naval informacij, ki jih ponuja Prius, je opazen, saj je moč izvedeti in videti prav vse: od pretoka energije, dnevne in povprečne porabe, regeneracijske vrednosti … Toda voznik se mora ves ta (koristen) tok podatkov naučiti še obvladovati in procesirati. Ne rečem, da niso koristne, toda zdi se, da je mnogo bolj običajen pristop pri Niru bolj prijazen in na nek način tudi podobno učinkovit. Da ne bo pomote – pri Niru je le videz merilnikov običajen, potrebne dodatne informacije pa so vseeno tipične za hibridno tehnologijo (prikaz pretoka energije, načina vožnje, svetovalne informacije …).

Kia Niro vs Toyota Prius

Prius je svojo varčevalno tehniko pripeljal do vrhunskosti. Pri nezahtevni vožnji v mestu je tudi zelo udoben in prijeten sopotnik.

Čeravno oba hibrida, sta mehansko ubrala različne poti. Medtem ko pri Toyoti vztrajajo z dvema elektromotorjema (MGU 1 in 2, le en pogonski) in zapletenim (čeprav v tej generaciji že poenostavljenim) razdelilnikom moči, ki deluje kot brezstopenjski CVT-menjalnik, je Niro enostavnejši. Motorja sta povezana s sklopko, za njima pa je – dvosklopčni menjalnik (šeststopenjski). Ki tako kot pri Priusu poganja prednji kolesi. Učinkovitost polnjenja baterije in regeneracije pri različnih hitrostih vožnje je seveda pri Kiinem modelu manjša, razdelilnik idealno skrbi za porazdelitev moči med pogon in polnjenje (ali samo za eno ali drugo), toda med vožnjo je zadeva le malce drugačna. CVT se pri pospeševanjih obnaša kot – CVT. Z nadležnim nenehnim prilagajanjem oziroma iskanjem idealnega prenosa, kar je pri odločnejših pospeševanjih, predvsem pri vožnji navkreber, lahko kar mučno, vsekakor tudi glasno. Tu se Nirov pogonski sklop izkaže kot bolj prepričljiv, menjalnik deluje hitro in predvidljivo, zaloga moči in navora pa pomeni, da je z mesta ob polni bateriji lahko kar poskočen! Po drugi strani je tudi podvozje bolj konvencionalno ter ponuja čvrstejše vzmetenje in blaženje, s čimer seveda na nek način kompenzira večjo težo. Predvsem pa bistveno manj nagibanja od Priusa, ki je v zadnji generaciji sicer bolj vozniški avto, s predvidljivejšim in bolje obteženim volanskim mehanizmom. Na žalost gre Nirova vozna dinamika tudi na rovaš udobja, ki ga čvrsto vzmetenje kazi pri kratkih grbinah, svoje pa dodajo še nizkoprofilne 18-palčne pnevmatike (16-palčne ponujajo več udobja).

Prius pač želi nekoliko drugačen pristop in način vožnje. Nagrajuje zmernost, predvidevanje in enakomernost. Sicer ob polni bateriji tudi pospešuje bolj odločno kot predhodnik, manj je naprezanja štirivaljnika pri nizkih hitrostih (bolj izkorišča električno energijo), toda učinku ‘drseče sklopke’ se ni moč povsem izogniti.

Kia Niro

Med vožnjo izven naselja se Niro izkaže kot bolj prepričljiv vozniški avtomobil – kolikor je to pač mogoče.

Morda vas to ne zanima najbolj, toda pri hibridih pač ne gre mimo porabe. No, za Nira lahko rečem, da je mogoče pri vsakodnevni mestni vožnji brez težav loviti številko okoli pet litrov, z nekaj truda tudi manj. Prius omogoča učinkovitejšo izrabo – v zelo podobnih pogojih sem večkrat (brez večjih težav) peljal pod štirimi litri. Vožnja na elektriko je pri obeh kratkega roka – med dvema in tremi kilometri, z res nežno nogo.

Če bi vas hibrid morda res zanimal – potem je Prius vendarle vreden svojega denarja. Bolj zakrožen, celosten je – kot hibrid, bolj prepričljiv na svojem terenu. Niro je bolj konvencionalen model in bo s takim pristopom še najbolj zanimiv kot – zmogljiv priključni hibrid, ki prihaja kmalu.

Kia Niro
TEHNIČNI PODATKI
Motor vrstni štirivaljnik, 1580 ccm; električni motor: 32 kW CO2 101 g/km (18 palcev); poraba (test): 5,2 l/100 km;
Moč
(sistemska)  104 kW (141 KM) pri n. p.
Navor
265 Nm pri 1000 vrt./min
Zmogljivosti
11,5 s (0–100 km/h), 162 km/h
Teža
1425 kg (73 kW/tono)
Cena
25.990 EUR
Vozna dinamika
Praktičnost
Mirnost
Nepopustljiva zadnja prema
Nekateri materiali
3.5
Toyota Prius
TEHNIČNI PODATKI
Motor vrstni štirivaljnik, 1789 ccm; električni motor: 53 kW
CO2 70 g/km; poraba (test): 4,2 l/100 km;
Moč (sistemska) 90 kW (122 KM) pri 5200 vrt./min;  Navor n. p.
Zmogljivosti 10,6 s (0–100 km/h), 180 km/h
Teža 1450 kg (62 kW/tono)
Cena: 27.750 EUR
Udobje podvozja
Tiho delovanje
Poraba
Vpliv CVT sklopa pri pospeševanju
3