Tokrat korejski kompaktnik očitno kaže, da mu vozna dinamika ni tuja. Je končno le prekosil predhodnika? Bo zmogel preplašiti evropsko konkurenco? 

Predvsem pomladiti si želijo svojo klientelo v natrpanem razredu, kjer kraljujejo evropski modeli omenjenega segmenta B – VW Polo, Opel Corsa, Renault Clio … Ne, naloga ni lahka, toda pri južnokorejski znamki, ki raste že osmo let zapored, očitno dobro vedo, kako se stvari streže, z odličnimi prodajnimi rezultati pa pride seveda tudi dovolj denarja za razvoj povsem novega modela. In Rio je povsem novi avtomobil, ki si s predhodnikom iz leta 2011 menda deli manj kot deset odstotkov delov.

Če bi želeli resnično agresivno napasti mlajšo, dinamičnejšo, pa tudi žensko klientelo, si sicer zamišljam, da bi morala biti oblikovalska zasnova le nekaj bolj hrabra, izstopajoča, toda Peter Schreyer in njegova ekipa so tukaj vendarle igrali na malo bolj varno noto. Rio je sodoben primerek, dinamičen z visokimi in proti kratkemu zadku dvigajočimi se boki in daljšim motornim pokrovom, kaj več verjetno ne. Tudi v notranjosti je najprej začutiti čistost potez na armaturni plošči, ki se s svojo počiščenostjo, minimalizmom morda, bliža nekaterim evropskim konkurentom. Vsekakor všečna rešitev, predvsem z modulom klimatske naprave pod osrednjim zaslonom.

Pri Kii obljubljajo več prostora v vseh smereh, zlasti za glave in ramena potnikov. Ampak ker je govora le o milimetrih, morda centimetrih, je o dramatični razliki težko govoriti (medosna razdalja je navsezadnje daljša le centimeter). Je pa razliko čutiti na za ta razred temeljitih sedežih, dobri ergonomiji in za znamko kar nenavadno prijazno odmerjeni globinski nastavljivosti volana. Navorsko najbolj prepričljiv v paleti motorjev, ki so trenutno bolj ekonomični kot dinamični, je seveda 1,4-litrski dizel s 66 kilovati (90 KM), spojen z natančnim šeststopenjskim menjalnikom. Morda je sprva malce obotavljiv, toda z nekaj več vrtljaji postane odločen in Rio kar zabavno hiter. Levji delež preobrazbe pa gre pripisati inženirskemu vložku v podvozje in karoserijo. Za 30 odstotkov naj bi bila čvrstejša, hkrati za 17 kilogramov lažja (kar v končni podobi izniči dodatna oprema). Toda osnova za novo podvozje je dobra. Čvrsto, kompaktno, prav nič plavajoče ali ohlapno (kot včasih predhodnik) neodločno deluje potem celota tudi na zdelani asfaltni podlagi, kjer zmorejo blažilniki omiliti večino ostrih neravnin, hkrati pa spodobno podpreti karoserijo. Začuda je ‘spregovoril’ tudi nov elektromehanski krmilni mehanizem in je tako čutiti povezavo s prednjo osjo.

Litrski trivaljnik sicer obljublja in ponuja več živahnosti, tudi veselja do vrtenja, ampak v tem primeru tudi žeje. In nastavitev volanskega serva se zdi občutno drugačna, bolj nelinearna, enako v 1,2-litrskem motorju. Kar gre (verjetno) pripisati tudi razliki v teži. Samodejnosti v menjalniku še ni, vsaj ostarelega štiristopenjskega menjalnika, ki bo na voljo po drugih celinah, ne štejem za omembe vrednega. DCT s sedmimi stopnjami pa je v pripravi. Tudi GT line prihaja, najpozneje drugo leto, ravno tako tudi ‘pravi’ GT, ki bo menda dobil 1,4-litrski turbomotor. Če se ga bodo lotili v razvojnem centru v Namyangu, bi lahko presenetil marsikoga. Osnova je namreč dobra.

Kia Rio 1,4 CRDi
Tehnični podatki
Motor: vrstni štirivaljnik, 1.396 ccm, turbodizel
CO2: 98 g/km
Moč: 66 kW (90 KM) pri 4.000 vrt./min
Navor: 240 Nm od 1.500 do 2.500 vrt./min
Zmogljivosti: 12 s (0–100 km/h), 175 km/h
Teža: 1.235 kg ( kW/tono)
Osnovna cena: ni podatka (maj)
Sodobna zasnova
Čvrsto, kompaktno podvozje
Zadržan dizel
Samo ročni menjalnik
3.5
EVO OCENA