Konec nekega časa

Marko Radmilovič

“Dopolnjeno je!” Usode polnega vzklika se ne gre posluževati zlahka in pišoči ga ponavadi uporabljamo za res izjemne priložnosti ali dosežke. Danes je tak dan. Končalo se je neko obdobje in pričenja se novo. Vsaj, kar se mene tiče.

Kot vesta oba redna bralca pričujoče kolumne, sem si leta 2011 zadal nalogo … Vedel sem, da bo trajala kar nekaj časa. Morebiti nekaj mesecev ali celo kakšno leto. Šest let takrat zagotovo nisem pričakoval. V času, ki od nas zahteva vsakodnevno instantnost, je šest let doba, ki je v času naših prednikov zaobjemala ves vek. Res je trajalo, zato pa lahko danes olajšano vzkliknem: “Dopolnjeno je!”

Pred šestimi leti sem se namenil premagati razdaljo med Ljubljano in Mariborom z električnim avtomobilom. “Nič posebnega,” porečete. Testne ekipe, nenazadnje tudi ta, ki deluje v okvirju pričujoče revije, z avtomobili vsakodnevno počnejo najrazličnejše vragolije, da bi iz njih izvabile kakšno nedoslednost ali pomanjkljivost. Predvsem pa, da bi ločile zrnje od plev oziroma avtomobil od marketinga. Zato je bila moja skromna naloga v okviru globalnega avtomobilskega testiranja povsem spregledana. Pa nič ne de. Šlo je za intimen, skromen preizkus in predvsem je šlo za razdaljo. Razdalja med Ljubljano in Mariborom ni le teh nekaj ušivih sto dvajset kilometrov, temveč gre tudi za simbolno razdaljo, za svetove, pa ne le tiste avtomobilske, ki prestolnico ločijo od province.

“Še pomnite, tovariši?” Začel sem z majhnim električnim Citroenom. Cijazil sem se med romunskimi kamioni, na Trojanah skoraj doživel živčni zlom ter se na spustu proti Ljubljani tresel za preostale kilometre. Prišel z zadnjimi kilovati, premražen in fizično uničen. Nato sem ostal brez energije pri Celju z Renaultovim električnim dostavnikom in se pozneje reševal s pomožnim bencinskim motorjem, nameščenim v BMW-jevem i3.

Ob vseh teh osebnih neuspehih pa sem moral prenašati marketinško sajenje rožic o prihajajoči električni mobilnosti. Vsako leto. “Električna vozila so realnost.” “Še malo, pa bodo tu,” so grmeli oglaševalski oddelki avtomobilskih koncernov, jaz pa sem se še vedno boril z razdaljo med Ljubljano in Mariborom. Ob tem sem se vsakič znova prepiral s prijatelji, električnimi navdušenci, na vsakem nekoliko bolj razvlečenem pivu. “Ne še,” je bil moj edini argument, medtem ko so mi oni kazali neverjetne posnetke internetnih junakov, ki so z električnimi vozili prečili kontinente, premagovali puščave in postavljali prodajne rekorde. Jaz pa nisem zmogel razdalje med prestolnico in drugim največjim mestom v državi.

Pred nekaj tedni se mi je ponudila priložnost za novi poskus. BMW je svojega i3 opremil z novo baterijo. Močnejšo, seveda. Takšno, ki namesto prejšnjih 60 zdaj skladišči za 94 kilovatnih ur električne energije; kar naj bi zadoščalo tudi za daljše dosege. Seveda brez kompromisov ne gre. Tovarna obljublja 290 kilometrov dosega, ki pa ga je mogoče doseči v posebnem programu, ob omejitvi hitrosti na 90 km na uro in na izklop skoraj vseh porabnikov energije na vozilu. Drugi program je nekoliko manj rigorozen, a tudi ta omejuje hitrost na avtocestno povprečje, nato pa obstaja seveda še način vožnje brez vseh omejitev.

“Poskusimo.” Dobim ga napolnjenega do vrha, a imam še nekaj opravkov po mestu. Dan je za avanturo popoln. Ni prevroče, ni prehladno. Klimatsko napravo tako izklopim, a nenehno pospeševanje in zaviranje med mestno vožnjo mi popije dvajset odstotkov energije. Osemdeset jih ostane, ko se odpravim na Štajersko. Odločim se za 110 km/h. Le nekaj višja je hitrost, s katero običajno premagujem realnost slovenskega avtocestnega križa, tako da tozadevno ne sklepam prevelikih kompromisov. Je pa res, da je hitrost nesrečno malo nad vzhodnoevropskimi tovornjakarji in mnogo pod dirkači alpskih poskočnic. Tako je kar nekaj umikanja in dvignjenih sredincev. Ampak, “hej”, vse velike odprave v zgodovini so imele svoje težave. Je Amundsen v iskanju severozahodnega prehoda obupal, ko je videl prvo ledeno ploščo? Seveda ne.

Pod stalno hitrostjo se iztekanje energije iz baterije umiri. Prav junaško zmorem vzpon na Trojane, ki je temeljni preizkus živcev voznika in zmogljivosti avtomobila. Sploh v nasprotni smeri, ko pride na vrsto tik pred ciljem. Z odliko opravim z zastojem v Savinjski dolini in že drvim proti mehkobi štajerskih gričev. Polovico porabljene energije (kot se zdi geografsko logično) prebijem v Celju in oblije med pomirjujoč občutek uspeha. Kot atlet se zmagoslavno iztečem v cilj. Tepanje, Slovenska Bistrica, Fram in s preostalimi dvajsetimi odstotki se peljem preko Dravskega mosta.

Končal sem. Velika zmaga zame, za razčeperjeno avtomobilsko industrijo komaj vredna omembe. In da. Vsem skupaj nam ne bo dolgčas. Za naslednjih nekaj let pred menoj stoji prečenje Slovenije z električnim vozilom in pa seveda ‘Ljubljana–Maribor’ po pravilih avtonomne vožnje. Še ene skovanke, ki zaobjema domišljijo (naivnih) ljubiteljev avtomobilizma.

‘Električna vozila so realnost.’ ‘Še malo, pa bodo tu,’ so grmeli oglaševalski oddelki avtomobilskih koncernov, jaz pa sem se še vedno boril z razdaljo med Ljubljano in Mariborom.

More Stories
Sejem bil je živ