Z družino in prtljago v vseh vremenskih pogojih. Tako nekako bi lahko ob odhodu iz uredništva EVO magazina opisal Insignio, ki se počasi poslavlja tudi od prodajnih salonov

fotografije Jure Kralj

Po približno štirih mesecih in več kot pet tisoč prevoženih kilometrih je Insignia Country Tourer zapustila naše uredništvo, in zagotovo se sprašujete, kakšen je bil namen testa. V našem primeru gre za Insignio prve generacije, ki je sicer še vedno aktualni model, a se poslavlja, saj je v prihodu povsem nova, ki prinaša kar nekaj novosti. Pri Oplu so limuzinsko različico, tokrat poimenovano Grand Sport, prvič pokazali že konec lanskega leta, nekoliko pozneje so razkrili še novi štirikolesni pogon in še pred salonom v Ženevi družinsko različico Sports Tourer. Da se poslavlja tudi Country Tourer, pa so pri znamki iz Rüsselsheima dokazali pred kakšnima dvema tednoma.

Vse lepo in prav, vendar je treba vedeti, da bo slednja prvič uradno predstavljena komaj jeseni na avtomobilskem salonu v Frankfurtu, in pričakovati je mogoče, da bo tale, o kateri pišemo, prva generacija torej, na voljo še vsaj do konca leta. Priznam, da je največja Oplova limuzina v drugo precej bolj privlačen avtomobil, vendar je treba istočasno poudariti, da (še) aktualni model starostne gube, vsaj delno tudi zaradi terenskega videza, odlično skriva. Resda bolj navzven kot v notranjosti, a vseeno.

In zakaj bi se po vseh mogočih najavah novinca odločili za model, ki so mu šteti dnevi? Preprosto zato, ker so pri Oplu ves čas skrbeli, da bi bila Insignia na ‘tekočem’ z novostmi, zlasti s področja infotainment sistemov in povezljivosti. Nekoliko vprašljiva je le cena, ki se je v tem primeru povzpela na ne več prijaznih 45 tisočakov. Resda z vso mogočo opremo in brez vštetega popusta, ki lahko naredi avtomobil kupcu dostopnejši, tako da je nakup precej bolj smiseln. Ko že omenjam opremo, potem ne morem mimo sistema OnStar. Verjamem, da ste zanj vsaj slišali; vsekakor gre za korak v prihodnost, kjer bodo lastniki v nenehnem stiku z avtomobilom. V prvi vrsti je sicer namenjen pomoči v primeru nesreče, saj v slučaju trka in ob sprožitvi varnostne zračne blazine samodejno sproži klic v sili in istočasno v klicni center poda informacijo o silovitosti trčenja, GPS-lokacijo in celo smer vožnje. Ampak to je šele začetek, saj klicni center ni namenjen zgolj pomoči na cesti v primeru nesreče, temveč je že preprost pritisk gumba dovolj, da se sproži samodejni klic za vse mogoče vrste informacij. Ker se omenjeni center nahaja v Veliki Britaniji, sem se o delovanju želel prepričati tudi sam. Najprej me je presenetil prijazen glas, ki me je nagovoril v slovenskem jeziku. Pripravljen sem bil namreč na pogovor v angleščini in sem morda tudi zato za nekaj sekund dobesedno otrpnil. A je pogovor le nekako stekel in svetovalca sem prosil, če mi najde prenočišče v enem izmed slovenskih krajev; to je tudi storil in mi cilj na daljavo celo vnesel v navigacijsko napravo. Zdaj sem ga moral le še potrditi in potovanje se je začelo. Učinkovito in povsem brez zapletov. Presenečen? Vsekakor.

Bolj po mojem okusu, sem namreč ljubitelj novotarij, pa je aplikacija za pametno napravo. Imenuje se MyOpel in prepriča z enostavno uporabo ter številnimi možnostmi, kot so zaklepanje vozila na daljavo, lociranje s pomočjo kartografije, domet, ki ga omogoča gorivo v rezervoarju, preostala življenjska doba olja, povprečna poraba goriva, število prevoženih kilometrov … Sistem MyOpel ima namreč dostop do prenosa podatkov tudi takrat, ko je avtomobil parkiran in zaklenjen. Namenoma sem izpustil še eno funkcijo, in sicer nadzor tlaka v pnevmatikah, ki mi je bil še kako v pomoč. Med sproščenim srebanjem kave od nekaj sto metrov oddaljenega avtomobila in poigravanjem s telefonom sem namreč ugotovil, da je v prednji desni pnevmatiki tlak občutno prenizek. Če še dobro pomnim, sem denar za kavo pustil kar na mizi in stekel do avtomobila, da bi prejel potrdilo še neposredno izza volana. Aplikacija se ni zmotila in poiskal sem najbližji bencinski servis, da bi napolnil z žebljem ‘oplemeniteno’ pnevmatiko ter se pripeljal do doma. Sliši se frajersko, toda lahko mi verjamete, da ni menjava pnevmatike pri desetih stopinjah pod ničlo prav nič prijetna. Kakor koli že, to sem zaradi aplikacije MyOpel lahko naredil doma, namesto na ulici sredi mesta.

Štirikolesni pogon in
nekoliko večja oddaljenost od tal skrbita za suvereno vožnjo po makadamski podlagi

Pa sta zima in sneg poskrbela tudi za zabavo. Morda je štirikolesni pogon bolj usmerjen k varnosti in zato nagnjen k podkrmarjenju, vendar je s samozavestjo na stopalki plina mogoče brez težav izzvati zadek in prekrmarjenje, kar Insignia v takšnih pogojih počne zelo dostojno. Čeprav stabilnostni sistem v celoti nikoli ne počiva. Težava je le, da se v tem primeru pokaže izdatna teža, saj takšna Insignia tehta več kot 1,8 tone. Pa je ne more skriti niti na suhi podlagi, saj deluje skozi ovinke kar nekoliko okorno, na udarnih jamah in grbinah slabo vzdrževanih cest pa ima nekaj težav tudi podvozje, kar kaže z občasnim stresanjem potnikov. Čeprav je na spisku dodatkov prilagodljivo blaženje FlexRide, ki seveda precej pomaga. No, v tem primeru je treba nekaj krivde pripisati še 18-palčnim kolesom in za poldrugi centimeter višje postavljeni karoseriji (s čvrstejšimi vzmetmi). In glede na dokaj počasno, čeprav uglajeno delovanje samodejnega šeststopenjskega menjalnika, je Country Tourer v prvi vrsti družinska križarka. Ki se zmore brez težav spoprijeti tudi s slabše utrjeno makadamsko podlago, vendar je terenski videz bolj kot ne namenjen ljudem pustolovskega duha, z aktivnim načinom življenja, ki asfaltirano podlago vseeno redko zapustijo.

Resda urejena notranjost težje skriva leta kot še vedno všečna zunanjost

Čeprav zmore, kot že omenjeno, leta navzven dobro skrivati, jih je znotraj mogoče jasno opaziti. Resda je bila notranjost, natančneje osrednja konzola, temeljito prenovljena in se je neskončno število gumbov zmanjšalo na, hmm, še zmeraj veliko število, so poteze značilne za oblikovalski slog prejšnjega desetletja. Navkljub senzorskim tipkam klimatske naprave in gretja oziroma hlajenja sedežev.

A vseeno je počutje v kabini dobro, ergonomija urejena, položaj za volanom nekoliko višji, a sproščeno dober, dovolj pa je tudi prostora za kolena potnikov v drugi vrsti. Prtljažni prostor je, sploh glede na dolžino karoserije (4,92 metra), s 540 litri med manjšimi v segmentu, vendar še vedno dovolj velik, da zlahka opravlja družinsko poslanstvo. Za konec lahko rečem le, da tale Insignia še ni za v staro šaro in verjamem, da bo do prihoda naslednika našla kupce, ki zagotovo ne bodo razočarani.

Peter Zorenč

Voznikov dnevnik

Datum prihoda december 2016
Prevoženo ob prihodu 2.186 km
Prevoženo skupaj 7.388 km

Stroški 10 EUR (vulkanizerstvo)
Poraba 8,2 l/100 km