Kratka zgodovina motorne moči

Se bo bitka za najmočnejši avtomobil kdaj končala? Če pogledamo skozi štiri minula desetletja, najbrž ne. Toda kako je sploh prišlo do tega, da športne limuzine razvijejo tudi več kot 350 konjev (257 kW), hiperšportniki pa celo 1500?

besede Anthony Ingram

Če boste recimo prišli v avtomobilski salon znamke BMW in se boste zanimali za model, ki zmore 200 konjskih moči (147 kW), vam bodo najbrž ponudili dizelski 320d. Če bi enako storili leta 1979, bi vas posedli za volan športno nastrojenega M535 generacije E12, s 3,5-litrskim bencinskim šestvaljnikom, ki se na BMW-jevi hierarhični lestvici uvršča takoj pod sloviti M1.

Ko bo konec leta na ceste prišel potomec nekdanjega M535i, novi M5, bo z nekaj več kot 600 konjskimi močmi (441 kW) tekmoval v kategoriji, kjer so takšne količine moči, ki so se nekoč vrtele okoli 300, 400 ali celo 500 konjev (220, 294, 368 kW), nekaj povsem običajnega. Povsem enako je pri drugih zmogljivih avtomobilih, ki razvijejo trikratno ali celo večkratno moč, kot so primerljivi sorodniki pred štirimi leti, a so bistveno zanesljivejši in lahkotnejši za vožnjo. Predvsem v zadnjem desetletju je tehnološki napredek povzročil osupljivo naraščanje moči, k temu pa je treba prišteti še sodobne elektronske nadzorne sisteme, izboljšane pnevmatike in v nekaterih primerih tudi električne motorje, ki dopolnjujejo bencinske ali pa prispevajo dodatne kilovate moči.

Med avtomobile, ki so omogočili dostopnost do večje zmogljivosti, nedvomno spadajo športne kombilimuzine. Bili so časi, ko so tradicionalne športne avtomobile vrgli s prestola majhni tri- ali petvratni modeli z velikimi motorji s takratno modno tehnologijo elektronskega vbrizgavanja goriva in prisilnega polnjenja z zrakom, kakršna sta bila na primer Ford Escort RS Turbo in MG Maestro Turbo; oba sta zlahka izločala tekmece z atmosferskimi motorji. Postopno so temu naredile konec motorne glave s 16 ventili in variabilnim krmiljenjem ventilov, kot je bilo to pri Hondinih motorjih VTEC.
Leta 1999 se je 172 konjev (129 kW) v tako majhnem avtomobilu, kot je Renault Clio, zdelo res osupljivo. Prva generacija Forda Focusa RS je s turbinsko podprtim štirivaljnikom, ki je razvil okroglih 200 konjev (147 kW), postavila temelje novega obdobja naraščanja moči. Dandanašnji podobni avtomobili imajo tudi do 50 odstotkov več moči, in to s prenosom na zgolj prednji kolesi.

Zgodovina športnih limuzin je navidezno neločljivo povezana z BMW-jem M5, tako glede števila valjev kot gibne prostornine, ki sta omogočili postopno naraščanje motorne moči vse od sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Opel Lotus Omega in Jaguar XJR sta s svojo močjo s prestola izrivala M5, in slednji se je z neprepričljivim 5-litrskim motorjem V10 leta 2004 izstrelil v območje superavtomobilov. Od takrat dalje je postalo prisilno polnjenje osnova za doseganje 600-konjskih moči (441 kW), a hkrati sta Porsche Panamera Turbo S E-Hybrid in Tesla Model S P100D pokazala tudi zmožnosti električne moči, in to ne samo na področju zmanjšanja izpustov.

Električna moč je torej začela pridobivati pomen tudi v razredu superšportnikov. Toda vselej ni bilo tako. V sedemdesetih letih Lamborghini na primer ni potreboval drugega kot 3,9-litrski dvanajstvaljnik, da je postal eden najhitrejših avtomobilov na planetu. Ferrari se je podal v bitko s turbinsko podprtim 288 GTO, toda pravi podvig jim je uspel leta 1987 z modelom F40. V njem je rohnel 2,9-litrski motor z osmimi valji in dvema turbinskima polnilnikoma, ki je iz sebe iztisnil veličastnih 477 konjev (356 kW). Pri Bugattiju so šli z modelom EB110 še korak naprej, saj je imel motor s štirimi turbinskimi polnilniki, vendar se niso mogli primerjati s tistim, kar so pripravili pri McLarnu. Njihov motor, ki jim ga je dobavljal BMW, atmosferski dvanajstvaljnik torej, je razvil 636 konjev (475 kW), kar je bil domnevno prvi primer tistega, čemur zdaj pravimo hiperšportniki. Samo dobro desetletje pozneje je Bugatti Veyron kot prvi presegel magično mejo 1000 konjskih moči (746 kW) z 8-litrskim štirikratno prisilno polnjenim motorjem W16. Od takrat se dirka proti 1500 konjem (1120 kW) odvija hitro, tako z električno kot s turbinsko močjo ali s kombinacijo obeh, in tako pomika hiperšportnike v dimenzije.

Sled izrazitega naraščanja motorne moči pri športnih avtomobilih je nekoliko manj izrazita. Porsche Boxster, ki je relevanten predstavnik športnih dvosedov nedavne preteklosti, je leta 1996 najprej ponudil 204 konje (152 kW), nato je zmogljivost narasla na 350 konjskih moči (261 kW) v Boxsterju S, toda teža in moč sta imeli na zmogljivosti teh avtomobilov vse večji vpliv. Trikolesni Morgan je bil s 83 konjskimi močmi (62 kW) manj zmogljiv kot MGB iz leta 1974, a je bil občutno hitrejši, medtem ko je bila Alfa 4C Spider z manj moči, kot jo je imel TVR Griffith iz leta 1992, pri pospeševanju od 0 do 100 kilometrov na uro celo nekaj desetink hitrejša.

Kaj pa športni kupeji? Ta razred zaznamujejo Porsche 911, Nissan GT-R, Audi R8 V8 in seveda BMW M3, ki pa, vsaj na papirju, ne prevladuje.

Poglejte naslednji dve strani, kjer so podrobnosti o tem, kako je naraščala motorna moč skozi štiri desetletja s podatki za 100 ključnih evo avtomobilov. In morda si vzemite trenutek za razmislek o tem, do kam še …