Marko Radmilovič

Še zadnji odsevi dopusta. Obmorska cesta kot iz konca filmske melodrame. Na eni strani stena, na drugi prepad, ki se končuje v brezkončni modrini. Petintrideset stopinj in šarm Mediterana. Kolona se vlači za avtodomom že vsaj deset kilometrov. Tu in tam mimo prižvižga motorist, a ostali smo disciplinirani. Drugi v koloni za avtodomom je voznik ogromne avtomobilske cisterne. Predvidevam, da bo na bližnji otok odpeljal gorivo, ki v vrhuncu turistične sezone iz črpalk tam izpari hitreje kot polita voda na kavarniški mizici. In prav temu vozniku se skisajo možgani. Avtodom, kjer najbrž dva penzionista uživata morske razglede, morda pa je zadeva preveč obložena in prestara, da bi zmogla kaj več kot 70 km/h, mu zamegli razum. Kolikor ga voznik cisterne sploh ima. V nepreglednem ovinku, na vijugasti cesti, na višku turistične sezone, ob neprekinjeni črti se odloči prehiteti avtodom. Če bi kdo v tistem trenutku prišel nasproti, bi ga cisterna zmečkala. Brez veliko filozofije. Na srečo je cesta tistih nekaj sekund prazna in voznik se z delno erekcijo, ki mu jo povzroči plima testosterona, izvleče v odprto cesto.

Vsi poznamo te prizore. Vsi vozniki smo jih tudi videli. Upam, da jih nismo tudi doživeli. Sploh pa upam, da ne povzročili … Nemočno zakolnemo, se razburjamo minuto ali dve, dokler se ne posvetimo lastnemu preživetju na teh cestah obče histerije.

Nekaj dni kasneje berem novico o rednem tedenskem pokolu na eni od ameriških srednjih šol. Kako je bil strelec povsem normalen, kako tega niso pričakovali in kako učinkoviti so bili policisti, ki so ga ubili, še preden mu je uspelo narediti večjo škodo. Zgolj osem jih je ustrelil in nekaj deset ranil. 

Še naprej potem berem odzive zloglasne ameriške zveze ljubiteljev orožja NRA. Eden izmed argumentov, čemu ne prepovedati ali omejiti prodaje orožja, je dejstvo, da avtomobili na letni ravni ubijejo več Američanov kot puške in pištole. Pa nikomur ne pride na misel, da bi prepovedal avtomobile.

Primerjava je seveda absurdna in v sekciji, namenjeni komentiranju, razumni komentatorji z argumenti pobijejo takšno stališče. Ampak med sledenjem tem novicam se spomnim na voznika kamiona pred nepreglednim ovinkom. Vsaj v tem primeru ima skrajno konservativna, nazadnjaška in celo mračnjaška organizacija prav. Mož s cisterno je imel v rokah morilsko orožje. Ni imel prsta na sprožilcu, z enako smrtonosnostjo je upravljal z volanskim obročem. Zlahka bi lahko ubil družino, potisnil avtobus dijakov po strmini v morje, zmazal motorista ali kaj podobnega. Le srečno naključje, da se je v delčku sekunde vesolje vrtelo tako, kot se pač je, je onemogočilo masaker. Mnogokrat vesolje ni v takšni formi. Se pravi, da je bil voznik v povsem enakem psihološkem stanju, kot so strelci v ameriških šolah, trgovskih centrih in na ulicah.

Teza, da vozniki upravljamo z orožjem, je sicer precej stara, a šele zadnja leta se uveljavlja tudi v realnem življenju; avtomobili žal postajajo orožje tudi v neprenesenem pomenu, recimo kot orodje v rokah najrazličnejših skrajnih ideologij.

Stara je ugotovitev, da je vozniška kultura odraz splošne kulture v neki skupnosti, a je ta teza veljala za čase, ko so vozniki preklinjali s krščenmatiček in pejd no pejd!

Pred samozaščitno ozaveščenega državljana se postavi vprašanje, kaj lahko kot družba naredimo. Če vztrajamo pri analogiji z orožjem, je najbolj logičen ukrep preverjanje psihičnega stanja voznika. Ki ga sedaj praktično ni. Znameniti zdravniški pregled se koncentrira na stanje čutil bodočega voznika, šele povratnike in redne prekrškarje podvržejo tudi bolj strokovni evaluaciji. Ki pa se v glavne vrti okoli zlorabe alkohola. Se pravi, da nimamo nobenega mehanizma, ki bi nam povedal, ali je voznik, ki mu dovolimo upravljati avtomobil, pri zdravi pameti. Ali je socializiran, ali premore osnovno empatijo in ali njegov značaj ne kaže na težave v odnosu med njim in mamo. 

Povedano drugače; z razširitvijo javnega mnenja na vse mogoče socialne platforme razumni šele uvidi, koliko utrganih ljudi živi tam zunaj. Koliko nestrpnih, agresivnih, neizobraženih in prepotentnih. In večina izmed njih ima vozniško dovoljenje. Stara je ugotovitev, da je vozniška kultura odraz splošne kulture v neki skupnosti, a je ta teza veljala za čase, ko so vozniki preklinjali s krščenmatiček in pejd no pejd! Današnja vozniška nestrpnost je šla za nekaj stopenj višje, in če je človek pogosto na cesti, se je naužije v obilju. A nekaj je verbalno šopirjenje, nekaj povsem drugega pa uporaba avtomobila z naklepom ali vsaj namenom poškodovati drugega. Razmere na cestah so pred našimi očmi pobegnile od prekrškov v zločine in policija je s svojimi radarji in kaznimi videti smešna. 

Počasi se bo treba začeti pogovarjati o omejitvi pravice do vožnje, ki je sedaj skoraj tako demokratična in samoumevna kot volilna pravica. In če bi omejitev slednje, kakorkoli bi že bila koristna, vodila v neko vrsto nedemokratičnega režima, bi omejitev vožnje za psihološko ali značajsko neustrezne kandidate vodila v preživetje na cesti.