Nazaj na pota stare slave

Kaj imata skupnega britanec in japonec, še posebej, če med njima vlada pravi časovni prepad? To smo raziskovali, ko smo četrti generaciji MX-5 ob bok postavili veteranskega lahkokategornika, ki spada v zlato ero britanskih roadsterjev – MG-ja Midget.

Ste se kdaj vprašali, zakaj je Mazdin MX-5 do danes uspel očarati več kot milijon kupcev? Kaj je pravzaprav formula za uspeh? Bržkone gre razloge iskati v filozofiji gradnje; ta krasi tudi enega izmed MX-ovih duhovnih prednikov MG-ja Midget, ki je tipični predstavnik roadsterske generacije iz 60. let: lahka gradnja torej, motor, postavljen spredaj, pogon zadaj, nizko težišče, preprostost. In cenovna dostopnost. Verjetno je še bolj Midget kot MGB poosebljal prej omenjene vrednote, ki so jih pri Mazdi združili konec osemdesetih let v prvi generaciji MX-5. In kar je začelo v drugi in tretji generaciji nekoliko bledeti. Prav pri četrti generaciji naj bi znova poudarili pristen genski zapis najboljših roadsterjev; tak, kot ga ima tudi Midget.

Marsikdo najbrž ne ve, da sta se davnega leta 1976 vodji razvoja pri Mazdi, Kenichi Yamamoto in Gai Arai, zapletla v pogovor z ameriškim avtomobilističnim novinarjem Bobom Hallom, ki je bil poznavalec japonskih avtomobilov, in ga povprašala, kakšen avtomobil bi po njegovem mnenju Mazda potrebovala v prihodnosti.

Mazda MX-5 vs MG Midget

Mazda MX-5 vs MG Midget

Usoda je hotela, da se je Hall leta 1981 zaposlil v Mazdi (v ZDA) kot produktni načrtovalec in kmalu zarisal na list papirja skice roadsterja. Na osnovi tega je dobil zeleno luč za nadaljnjo raziskavo, v novoustanovljenem Mazdinem oblikovalskem podjetju v Kaliforniji pa je zaposlil oblikovalca Marka Jordana. Slednji je delo nadaljeval v zastavljenih parametrih, Mazda pa je nato projekt pod imenom Masakatsu podelila oblikovalskima centroma v Tokiu in Kaliforniji, ki sta tekmovala v idejnih zasnovah. Japonci so predlagali roadsterja s spredaj postavljenim motorjem in prednjim pogonom ali sredinsko nameščenim motorjem in zadnjim pogonom. Američani pa so po vzoru priljubljenih britanskih roadsterjev iz petdesetih in šestdesetih let zagovarjali lahko gradnjo s spredaj postavljenim motorjem in pogonom na zadnji kolesi.

“Štirivaljnik Midgeta je dovolj glasen, v srednjem režimu delovanja bolj odziven, pretiranega vrtenja pač ne mara.”

Katera ideja je bila zmagovalna, je pokazala zgodovina. Mazda je leta 1989 prvič predstavila roadsterja MX-5, ki je v ZDA nosil oznako Miata, njen biološki oče pa je ostal Bob Hall. To so bili časi, ko je prodaja roadsterjev pošteno usahnila, prava konkurenca MX-5, kot velikoserijskemu avtomobilu, je bila pravzaprav le Alfa Spider. Pesimisti so najbrž zmajevali z glavo, a pri Mazdi so z optimizmom gledali na prodajno prihodnost novinca. Malček s platneno streho, dvema sedežema, nizko postavljenim težiščem, z 1,6-litrskim motorjem s 115 konji (od leta 1994 tudi 1,8-litrski motor), z manj kot štirimi metri dolžine in seveda z dosegljivo maloprodajno ceno je v naslednjih letih obnorel ljubitelje roadsterjev. Bil je frajerski, a bolj kot to je bilo pomembno, da je s svojo enostavnostjo in lahko zasnovo zagotavljal veliko užitkov med vožnjo. Prva generacija je od leta 1989 do 1997 prepričala kar 400.000 kupcev.

Leta 1998 je pripeljala druga generacija, znana tudi po tem, da sta prednja žarometa, integrirana v karoserijo, zamenjala tista dvižna ter da je zadnje plastično okno zamenjalo stekleno. Sedem let pozneje jo je zamenjala tretja, ki sta jo gnala 1,8- in 2,0-litrska agregata. A v drugi polovici njenega življenja se je zanjo odločilo relativno malo kupcev. Leta 2013 so namreč izdelali manj kot 14.000 vozil.

Mazda MX-5 vs MG Midget

Mazda MX-5 vs MG Midget

Delno gre krivdo pripisati recesiji, pa tudi dejstvu, da so Japonci že oznanili prihod četrte generacije za leto 2015, za katero so inženirji znova zavihali rokave. Za drugo in tretjo generacijo je bilo namreč značilno, da je teža naraščala – pri vsaki generaciji za približno sto dodatnih kilogramov, kar seveda ni sovpadalo z osnovno idejo Boba Halla.

Mazda MX-5 v četrto znova tehta manj kot tono (975 kg), četudi zato nista prikrajšani ne varnost ne tehnika. In tako je znova zadela bistvo ideje. MG-jev model MGB iz šestdesetih je primerljiv po teži in dolžini, prav tako ga krasi pogon zadaj s spredaj postavljenim motorjem. Vendar je MG v istem času ponujal tudi cenejšega roadsterja s precej podobno filozofijo, ki je nadaljevanje zgodbe Austina Heally Sprite. Pri MG-ju so ga poimenovali Midget in meri v dolžino skoraj pol metra manj kot MGB (mimogrede – midget pomeni v angleščini pritlikavec …). V prvi seriji (od leta 1962 do 1964) ga je najprej gnal litrski štirivaljnik, v drugi pa 1,1-litrski motor; tehtal je skoraj 300 kilogramov manj kot večji MGB. In takšnega legendarnega starodobnika smo si za to priložnost sposodili tako rekoč na sosedovem dvorišču, pravzaprav pri prijateljevem tastu Štefanu, ki je sam restavriral Midgeta iz leta 1964. Koliko truda in ur dela je potreboval za obnovo MG-ja, ve samo on. Vsekakor pa je med pogovorom z lastnikom Midgeta spoznati veliko strasti in ljubezni do tega malega, 348 centimetrov dolgega roadsterja. In verjetno je zaradi tega cmok v mojem grlu še večji, še preden sploh sedem za volan – lastniku namreč Midget predstavlja mnogo več kot le prevozno sredstvo.

Več preberite v tiskani izdaji Evo magazina (številka 69)!