Nažgan kot mamba

Marko Radmilovič

Večkrat takole, ko se vozim po cestah, vzkliknem: “Pa kdo piše te zakone?”. Moje začudenje, pogosto že kar gnev, je namenjeno kakšnim hecnim omejitvam, kakšnim nepotrebnim prometnim znakom, kakšnim zavajajočim obcestnim oznakam, kakšnim nepotrebnim pravilom … Skratka vsem tistim regulatorjem vožnje, ki jo bodisi po nepotrebnem omejujejo bodisi jo komplicirajo, ali pa delujejo nasprotno: namesto da bi varnost povečali, jo v praksi zmanjšujejo.

A ker sem legalist, z menoj je legalistov velika večina slovenskih voznikov, samo odmahnem z roko in se predpisa držim. Ali pa se ga ne držim in tvegam kazen.

Torej: kdo piše prometne zakone in postavlja prometna pravila, je jasno urejeno v zakonodaji. Pogosto zakonodajo postavljajo strokovne službe, kot je prav, pa jo sprejema zakonodajalec in za njeno izvrševanje skrbi državni organ. Najpogosteje je to policija, v zadnjem času lahko tudi nadzorne službe posameznih lokalnih skupnosti. Nekako tako gre vse skupaj.

In sklepal bi, da je prometna zakonodaja ena najbolj razdelanih in temeljitih zakonodaj, kar jih sploh imamo. Ne le, da ima burno in dolgo zgodovino, gre za eno redkih zakonodaj, kjer lahko dobre prakse iz tujine uporabimo tudi doma; saj je vožnja toliko globalizirana, vozniki pa se med seboj tako malo razlikujemo, da jo je mogoče, malenkostno prilagojeno klimi ali pokrajini, generalno potegniti preko vsega kontinenta. Pa ni tako! Če vozite po tujini, spoznate mnoge rešitve, ki promet in vožnjo delajo drugačno, kot sta pri nas. V mnogih primerih gre za enostavnejše, bolj življenjske odločitve; od omejitev hitrosti do pravil pri vključevanju v promet, vse do kaznovalne politike. Ampak kot rečeno, kot ljudje, ki se zakonov držimo ter jih spoštujemo, samo skomignemo z rameni ter se zapeljemo v našo (pre)regulirano in pogosto neživljenjsko vozniško realnost.

A dogodek, ki se je odvil med zadnjo in današnjo kolumno, je vame naselil kanček dvoma. Kanček dvoma v strokovnost, dobronamernost in celo zdravo pamet slovenskega prometnega zakonodajalca. In ob tem v ves postopek sprejemanja prometne zakonodaje.

Šlo pa je tako … Mož, na vrhu pomembnega organa v zakonodajni verigi, je predlagal zmanjšanje alkohola v prometu. Namesto do sedaj veljavnih 0,5 promila alkohola v krvi sta Agencija za varnost prometa ter njen predsednik predlagala 0,2 promila. In še to naj bi bilo le vmesna stopnja do ničelne tolerance. Predlagan ukrep je sicer razdelil strokovno, sploh pa laično javnost. Gostinci so skočili pokonci, turistični delavci so skočili pokonci, celo nekateri vozniki so skočili pokonci. Računali smo, koliko sta 0,2 promila, prevedena v pivo ali kozarec vina, ter ugotovili, da je družinskim kosilom pri gospe mami odklenkalo.

Ampak danes si ne pišemo zaradi tega, da se postavljamo pro et contratemu ukrepu. Naj zgolj pribijem: alkohol in vožnja sta nezdružljiva in nesprejemljiva, hkrati pa menim, da kozarec dobrega vina ob kosilu nima prav nobene veze z zlorabo alkohola.

Torej, debata je bila vroča in Agencija je v njej sijala kot svetilnik pravičnosti in varnosti, vse do nekega dne, ko je šef Agencije malo čudno parkiral. Povedano drugače, službeni avto, dodobra obtolčen, je parkiral kar pred nakupovalnim centrom, nato je prišla ponj žena, nato se je malo izmikal srečanju s policijo, nato so poskusili vso reč pomesti pod preprogo. Mož ni pihal in avto je bil čudežno razbit sam od sebe. A v času vseh teh medijev in družabnih omrežij se je nemogoče skriti.

Opišem različico, ki je na voljo na medmrežju. Mož je izstopil iz avtomobila nažgan kot mamba, po njega je prišla žena in ravno dovolj dolgo se je, ob prijaznosti organov, skrival pred policijo, da se je streznil. In mož je imel nekaj prometnih prekrškov na grbi že od prej. Povedano drugače: mož ni bil in ni nič drugačen od nas vseh. Problem je le v tem, da je kot predlagalec prometnih zakonov tudi tisti, ki jih eklatantno krši.

Saj ne gre za klasično dvoličnost, ki je je javno življenje polno. Kršenje zakonov tistih, ki jih sprejemajo, ali pa nemoralno ravnanje onih, ki se delajo svetnike, je nekakšen nacionalni hobi nas Slovencev. Pri gospodu magistru, ki je nažgan za volanom vehementno predlagal zmanjševanje stopnje alkohola za voznike, pa gre le za nekoliko drugačen princip. V igri so človeška življenja, in če upravičeno dvomimo v strokovnost in premišljenost enega samega predloga, se odpre Pandorina skrinjica. Dvomimo lahko prav v vse: “Je naša kaznovalna, kot vemo drakonska, politika premišljena? So naše hitrostne omejitve premišljene? Je naše šolanje bodočih voznikov premišljeno (kot vemo, je bilo slednje v preteklosti že močno koruptivno)?”

Mirno nam lahko zatrdijo, da so s tem, ko so moža odpustili z vrha Agencije, rešili vse probleme in težave, a zaupanje (vsaj moje) si bo težko povrniti … Za nas legaliste, ki smo prepričani v splošno dobroto in absolutnost zakonodaje, je nažgani zakonodajalec velikanski šok. Ne gre le za princip ali za bizarnost vse situacije, gre tudi za preživitveno vprašanje: “Ali je vožnja po prometnih predpisih res ustrezna, da ne napišem varna vožnja? Ali je zakonodajalec ravnal odgovorno in strokovno, ko je pisal prometne zakone?”

Še včeraj bi zapisal odločen “da”, danes pa nisem več prepričan. Kaj če so jih pisali ob piru, čakajoč na obilno večerjo in pomenkujoč se, v katerega od nočnih lokalov gredo po opravljenem delu?

Ko me naslednjič ustavijo med kršenjem prometnega predpisa, menim organu vse to, kar sem napisal v tej kolumni, tudi povedati.

Pa na zdravje.

“Kaj če bi zakone pisali ob piru, čakajoč na obilno večerjo in pomenkujoč se, v katerega od nočnih lokalov gredo po opravljenem delu?”