Oj le naprej, oj le naprej

Marko Radmilovič

… do neskončnih krajev, mej!

Pa spet stojimo. Na mejah, namreč. Prehod meje z avtomobilom je travma moje mladosti. Da živim kilometer od nje, ni pri tem prav nič pomagalo. Prej nasprotno. Srce v grlu, potne roke, prisiljen nasmeh šaljivca iz Batmana. In potem kamniti torzo carinika ali policaja. Pa kilogram kave ali kavbojke ali riž, nerodno skriti pod sedežem. Na kratko: ko so meje po Evropi padle, je bil za mene praznični dan. In zdaj so nazaj. Reče se jim še drugače, nadzor je še drugačen, a mentalno stanje Evrope je enako kot pred desetletji. In, kot nas uči zgodovina, se bomo obdali z mejami, bolj ali manj prepustnimi, da se bomo počutili varno. “Stepska plemena bo ustavil visok zid,” so nekoč menili na kitajskem dvoru. Mi smo izumili dvojno ključavnico in železna vrata kot zagotovilo za dušni mir. Ter seveda nadzor na mejah. Poostren in popoln. Je pa vse skupaj nepotrebno in predvsem neučinkovito, kar bom poskušal ponazoriti z nekaj naslednjimi stavki.

Pred nekaj tedni smo si privoščili družinski oddih. Nič strašnega. Dan ali dva v enem portoroških hotelov. Prijazna receptorka nas je povprašala po dokumentih in žena, dva otroka ter jaz smo izročili osebne izkaznice. Nato smo se dva dni sprehajali ob obalah temno sivega morja, se izmikali italijanskim upokojencem in se namakali v bazenih. Počitnice so prehitro minile in službene obveznosti so me čez nekaj dni peljale na jug. Daleč v osrčje Balkana. Znašel sem se tako v kombiju s še šestimi sopotniki. Pisana družba smo bili. Po spolu, starosti in narodnosti. In smo šli preko meja. Najprej Evropa. Nato schengen, ni schengena. Potem ni več Evrope. Na koncu je Beograd. Na prvi meji, slovensko-hrvaški, smo pobrali dokumente in se strinjali, da jih imamo vse na enem kupu do konca potovanja. In enega izmed potnikov določili za skrbnika. Pa smo šli. Ven iz Slovenije. Policist je zamahnil. Noter na Hrvaško. Natančna policistka (ne vem, čemu je med hrvaško obmejno policijo toliko žensk?) skenira vse dokumente. Prešteje nas, prešteje dokumente. Potem na hrvaško-srbski meji ven s Hrvaške. In v Srbijo. Srbski policist je še posebno natančen. Po moje smo bili korak od tega, da bi odpirali prtljažnik, a si je zadnji trenutek premislil.

Po treh dneh smo končali balkansko avanturo in se vračali. Ven iz Srbije. Policist nenavadno nonšalanten, celo pošalil se je z voznikom. Dva izmed potnikov sta imela potne liste in gromoglasno je pritisnil štampiljko. Vhod na Hrvaško. Dali so nam vedeti, da prihajamo v Evropsko skupnost. Izhod s Hrvaške na Bregani. Dali so nam vedeti, da zapuščamo Hrvaško. Vhod v Slovenijo. Dali so nam vedeti, da prihajamo v schengen. In tako naprej in tako nazaj po balkanski migrantski poti. Pri Brežicah je ob slutnji doma v kombiju zavladalo prešerno razpoloženje in zadolženi za dokumente jih je po treh dneh pričel vračati. Resnično bi bilo nadležno vsakič jih iskati po denarnicah in celo hvalili smo se z modrostjo, da smo jih ves čas držali skupaj. Kot so to včasih počeli avtobusni šoferji na maturantskih izletih. V zadnjih časih pa potnike iz avtobusov peš naganjajo preko meja, vsakega s svojim dokumentom. Kakor koli, navdušeni si pred Ljubljano vračamo dokumente, le jaz ne dobim svojega. Poverjenik drži zadnjo osebno v roki in sprašuje: “Kdo pa je Jakob Radmilovič?” Jakob Radmilovič je moj petnajstletni sin … “Kako to misliš?” ga pobaram. Molče mi izroči zadnjo osebno.

Da ne bom podaljševal suspenza, ker tako veste, kaj se je zgodilo. Torej: tri dni potovanja in štiri meje sem prestopil z osebno izkaznico svojega sina. Na fotografiji je upodobljen z dvanajstimi leti. Otrok, pravzaprav. Ko smo se na počitnicah prijavljali v hotel, sem pomotoma vzel njegov dokument in si ga vtaknil v denarnico. Osem pooblaščenih mejnih delavcev si je ogledovalo potnike in njihove dokumente in ni ugotovilo, da med sedmimi odraslimi ni niti enega dvanajstletnega otroka. Osem strogih uradnikov, ki varujejo trdnjavo Evrope pred poplavo tujerodnosti, je spregledalo, da je namesto otroka v kombiju odrasla oseba. In taisti organi so menda sposobni razločiti med lokalnim sirskim kmetom, ki beži pred bombardiranjem, in ljutim* teroristom…

Toliko o vseevropskem konceptu varnosti.

Je pa res, da je bilo to še pred popolnimi, superpregledi, ki so zabasali mejne prehode v zadnjih tednih.

Letos bomo čakali. Moj bog, kako bomo čakali. Kar koli z avtomobilom, kamor koli razen do gostilne v sosednji vasi, bo pomenilo čakanje. Mobilnost je omejena, in to na račun varnosti. Ker hočemo biti bolj varni, smo postali manj mobilni. Se pravi, da več mobilnosti prinaša manj varnosti. Če ne greste nikamor, boste najbolj varni. Če nihče ne pride k vam, boste varni skoraj absolutno.

Recept za preživetje je nikogar srečati, ničesar videti, z nikomer ne deliti ne misli, ne pokrajine, ne kulture. Ostati, kot od matere rojeni, z vrojenimi idejami in zveličavnimi tradicijami teh prostorov. Končno sami in varni pa smo korak od tega, da vse postane odveč. Tudi to pisanje. Tudi ta revija.

“Osem strogih uradnikov, ki varujejo trdnjavo Evrope pred poplavo tujerodnosti, je spregledalo, da je namesto otroka v kombiju odrasla oseba. In taisti organi so menda sposobni razločiti med lokalnim sirskim kmetom, ki beži pred bombardiranjem, in ljutim* teroristom …”

*jeznim