Omejimo abrahama

Marko Radmilovič

Danes pa o nenavadni uporabi prometne signalizacije. Prizor poznate. Stojijo ob cesti, kjer prometni znaki po navadi tudi stojijo. Cesta je naravni habitat prometnih znakov. Le da v tem primeru niso nameščeni na drogovih, temveč visijo, bingljajo in se majejo z vrhov rahitičnih smrek. Mlajev, tako rekoč. So znaki za omejitev hitrosti in postali so svojevrsten kulturni fenomen.

Zgodba je enostavna. Prijatelji praznujočega okrogle obletnice rojstva preko noči postavijo mlaj ter nanj obesijo prometni znak, katerega omejitev sovpada z leti slavljenca. Nato je ta instalacija postavljena na vpogled vsem mimo vozečim.

Gre za bizarnost na več ravneh, ki si kot taka zasluži nekaj naše pozornosti.

Na prvem mestu je razširitev praznovanja. Začelo se je z Abrahamom in s krajami prometnega znaka, ki sporoča omejitev hitrosti na 50 km/h. Kjer koli je bila hitrost, največkrat je to v naselju, omejena na 50 km/h, je bil prometni znak v smrtni nevarnosti. Fantje so ga, podprti s pivom ali dvema, ponoči odvijačili in ga kot svojevrstno trofejo pribili na smreko. A z obletniško histerijo se je razširil tudi črni trg prometnih znakov. Abraham je postal preredka priložnost za praznovanje in dandanašnji se praznujejo tudi ostale okrogle obletnice. Brez večjega pretiravanja lahko zapišem, da vse okrogle obletnice. Začne se z desetim rojstnim dnevom, srečneži doživijo stotko. Ob Abrahamu so zadnja leta v modi še tridesetke, štiridesetke in seveda šestdesetke … Na srečo ne obstaja znak za omejitev hitrosti na 18 km/h, kajti dolgost življenja njegovega bila bi kratka. Z inflacijo praznovanja se je povečalo povpraševanje po potrebni infrastrukturi. Se pravi po prometnem znaku in primernem iglavcu … Smrekam je tako ali tako vseeno; če preživijo 1. maj in novo leto, bodo tudi Abrahame. Pa še lažje so dostopne kot prometni znaki … Kajti do slednjega je še najlažje priti s krajo. Ker prometnih znakov v naravi (za razliko od smrek) ni v izobilju, jih v Sloveniji na leto ukradejo okoli 300. Na srečo jih je zadnje čase mogoče kupiti tudi v prosti prodaji, tako se število kraj iz leta v leto zmanjšuje.

Druga neznanka razmišljujočemu je simbolika za visečim prometnim znakom: kaj naj bi slavljencu sporočal? Upočasni življenje! je ob prometnem znaku za omejitev na 50 km/h sicer logično, ampak čemu isto položiti na dušo tridesetletniku. Še bolj zaskrbljujoča je možnost, da prijatelji sploh ne vedo, kaj podarijo … Kajti omejitev, kakršna koli že je, ni ravno optimistično sporočilo ob okrogli obletnici.

In tako visijo brez pravega poslanstva, brez pravega smisla. Zdijo se kot virusna ideja, ki jo je nekoč nekdo sprožil brez premisleka, zdaj pa jo ponavljajo, ne da bi se skozi vsa ta desetletja kdo vprašal, čemu in zakaj.

Zadnje čase pa se pojavljajo še izpeljanke prometno/abrahamovskih bizarnosti. Lepljenje fotografij skupaj z s slamo naphanimi lutkami, ki naj bi bile čimbolj podobne slavljencu, so novo dno v duhovnem propadu naroda. Najnovejšo izpeljanko fenomena je avtor pričujočih vrstic videl nekaj tednov nazaj, inštalirano ob cesti v bližini slavljenčevega doma. Iskreni in zvesti prijatelji so vso prometno signalizacijo prelepili s fotografijami slavljenca. Policija oziroma upravljalec ceste je v svoji učinkovitosti pustil letake viseti na znakih in šele deževje ter slabo vreme so cesti povrnili njeno signalizacijo.

V uredništvu pričujoče revije nismo ravno prometni čistuni. Po tihem in med nami … kdaj pa kdaj znamo imeti problemček s hitrostjo. A kljub temu nikomur ne pade na pamet, da bi se igral s pomenom prometne signalizacije. Manjkajoči ali uničeni prometni znak je smrtno nevarna past. Teh nekaj sto veseljakov, ki so med prijatelji obravnavani kot junaki, v delu javnosti pa gre njihovo početje na rovaš abrahamovskih norčij, so pravzaprav potencialni morilci. A za več kot sto delinkventov vsako leto je predvidena le nekakšna globa; nikjer v javno dostopnih podatkih pa ni moč ugotoviti, koliko teh zmikavtov sploh odkrijejo … Prometni znaki na smrekah ne zmotijo niti organov pregona, niti strokovne javnosti, niti senzacij željnega tiska. In ko se tolikokrat žolčno prepiramo okoli zakonodaje pri postavitvi posameznih elementov prometne signalizacije, toliko bolj prostodušno prenesemo njeno nezakonito odstranitev.

Povsem na koncu gre za spoštovanje do dediščine. Kajti prometna signalizacija je tudi to. Prav v naslednjih mesecih bo minilo sto deset let, odkar so avtomobilski klubi standardizirali prometno signalizacijo. Na začetku dvajsetega stoletja se je za nekaj podobnega najprej zavzel italijanski ‘turingklub’ in še pred iztekom drugega desetletja dvajsetega stoletja so se pobudi pridružili še ostali največji avtomobilski klubi. Leta 1908 so na ‘mednarodnem cestnem kongresu’ v Parizu sprejeli osnovne usmeritve, ki v prometni signalizaciji veljajo še danes. Prometna signalizacija tako ni nekaj profanega, temveč častitljiva in usodno pomembna infrastruktura, ki ima svojo zgodovinsko, prometno, kulturno in predvsem humano poslanstvo. Obešanje na smreke ob pirovanju se zdi v tem kontekstu nespoštljivo, primitivno in vsaj voznika, če že ne človeka nevredno dejanje.

Kot imamo razdelano in pogosto tudi rigorozno zakonodajo glede postavljanja prometne signalizacije, bi morali uvesti pravila in postopke, ki se tičejo tudi nje zlorabe.

“In tako visijo znaki brez pravega poslanstva, brez pravega smisla. Zdijo se kot virusna ideja, ki jo je nekoč nekdo sprožil brez premisleka, zdaj pa jo ponavljajo, ne da bi se skozi vsa ta desetletja kdo vprašal, čemu in zakaj.”