EVO OCENA
Motor in menjalnik, uporabnost
Večina konkurentov je bolj brezkompromisnih
4.0Končna ocena

Peugeot se z izvedbo GTi tristoosmice sili v natrpan razred vrhunskih izdelkov, ki jih ponuja konkurenca. Na prvi pogled nima veliko možnosti, morda pa ima v rokavu kak skrit adut?

 

Peugeota nisem imel nikoli v garaži. Nekako me niso privlačili, že pregovorna francoska mehkoba mi nikoli ni dišala, pa tudi modela, ki bi mi bil pisan na kožo, nikoli niso imeli v paleti – razen seveda Peugeota 208 R5, ene najhitrejših reli specialk trenutno. A tisto je drug svet.

Seveda ne drži, da Peugeota, ki bi mi bil všeč, pa ni reli izvedenka, nikoli nisem preizkusil. Poleg bolj običajnih modelov, ki so me prevažali sem ter tja, se spomnim dne, bilo je kakšnih petnajst let nazaj, ko me je poklical prijatelj in mi povedal, da si je omislil nov avto in da bi ga morala preizkusiti. Vprašal sem, ali je res kaj takega za preizkusiti, a mi je samo odvrnil, da ima GTi-ja. Kotička ust sta se pomaknila v nasmeh in povedal sem samo še, da ga čakam na dvorišču.

Ko se je pripeljal, nisem vedel, kako se odzvati. Avtomobil je bil Peugeot 205 GTi, (že takrat) star kakih deset let, sicer lepo ohranjen, vendar daleč od rakete, ki sem jo pričakoval, ko sem slišal kratico GTi. A samo, dokler nisem prvič pohodil plina v prvi in nato še v drugi prestavi. Avtomobil je imel 1,9-litrski motor in manj kot tono teže. Če že ni bil videti tako, pa je letel – kot raketa!

Zunanja dvobarvna kombinacija nove 308-ice GTi, ki je z zgoraj omenjeno 205-ico gotovo v sorodu, je sicer stvar okusa, vendar sem se s svojimi 38 leti, kolikor jih pač že štejem, in z vsemi problemi, ki me trenutno pestijo, počutil prestarega zanjo. Dve izpušni cevi sta izjemno lepo integrirani v zadek avtomobila, 19-palčna kolesa se mu prav tako odlično podajo. Ko sedem v kabino, me najprej preseneti prazna sredinska konzola, saj so si Peugeotovi inženirji zamislili, da bo voznik vse upravljal preko zaslona, občutljivega na dotik. Verjemite, nisem več vajen tako praznih konzol in vselej sem podzavestno segel nižje od ekrana, ko sem želel prilagoditi prezračevanje v avtomobilu. Naj zapišem še, da ta zaslon niti ni prav hiter in potrebuje kakšno desetinko, preden se sprijazni z vneseno spremembo. Ozrem se nazaj, čudežev seveda ne gre pričakovati. Prostora za otroka je dovolj, štirje dedci pa bodo bodisi stokali ali pa bodo primorani pozabiti, da je tam zadaj tesno. Ampak voznikov delovni prostor je dobro odmerjen, tudi visokorasli (kot sem sam) brez težav najde svoj položaj za volanom.

“Bolj ko priganjam motor, bolj mi je – v povezavi z menjalnikom – všeč!”

Zaženem motor, ki zarohni po dvolitrsko, uzrem tipko Sport, ki stopalki za plin doda več odzivnosti in ojača zvok motorja (pa tudi vsi merilniki se obarvajo rdeče), ter jo seveda takoj pritisnem, nato sežem po prestavni ročici, ki mehko in z dooolgim gibom zdrsne v vzvratno prestavo. Za ‘navadne’ 308-ice je ta prestavna ročica morda udobna, v tega športnika pač ne sodi. Na večfunkcijskem ekranu se pojavi pregledna slika dogajanja pred zadkom vozila. Preden pretaknem v prvo in speljem, stikam še po stranici sedeža, saj bi si rad prilagodil naslon, a – po pomoti – vključim masažo hrbta. Ni slabo, pomislim, a mogoče pozneje. Sedeži v Peugeotu sicer niso školjkasti (tudi pri konkurenci so na voljo le za doplačilo), vendar nudijo dovolj oprijema pri ostrejši vožnji, pri daljših poteh pa niso utrudljivi. Pravi kompromis, torej.

Peugeot 308 GTi

Peugeot 308 GTi

Speljem. Motor zares prijetno renči, sploh ob vklopljeni funkciji Sport (sicer je opazno tišji) in prvi metri z njim so spodbudni. Ko se sprijaznim z mehko prestavno ročico in pač odmislim del avtomobila, ki ga ne morem spremeniti, začnem čutiti in analizirati ostale komponente avtomobila. Podvozje je seveda trše kot pri običajnem Peugeotu, sicer ne tako izrazito kot na primer pri Meganu R.S., a dovolj, da tudi sopotniki, ki so morda spregledali embleme GTi, takoj začutijo, da ta Peugeot ni povsem navaden. Podvozje pri običajni vožnji slovenskim cestam odpušča anomalije, dokler druga drugi ne sledi preveč zaporednih grbin; takrat postane poskočen. Avtomobil je sicer med vsakdanjo vožnjo v mestu prijazen in okreten, seveda tudi več kot dovolj poskočen. Volan je izrazito majhen in odebeljen, pri merah mejí že na dirkalne različice – kar mi je bilo všeč – le da je oblečen v usnje (in ne v semiš). Stopalke so razvrščene tako, da lahko med pretikanjem (saj je zaradi dolgih hodov dovolj časa) vmes še enkrat pritisnem plin.

Ko se prebijem iz mestnega vrveža, z malo hitrejšim ritmom zapeljem na regionalko. Motor prav po dvolitrsko sune in Peugeot poskoči. Konjenice je dovolj (270 iskrih je pod pokrovom motorja), navora (330 Nm) tudi; pospeški so sijajni. Zakaj zvok in zmogljivosti primerjam z dvolitrskim (turbinskim) agregatom? Ker ima vsaj tako velikega v svoje izvedenke GTi-jev vgrajena domala vsa konkurenca. Peugeot pa ne! V 308 GTi je vgrajen – sicer znan že iz njihovega modela RCZ R – zares izjemen 1,6-litrski turbomotor, ki je izjemno prožen, več kot dovolj zmogljiv in – kar tudi ni nezanemarljivo – skromen pri ‘popivanju’: skupna testna poraba se ni dvignila nad 10 litrov. No, to se mi pa še ni zgodilo!

Več preberite v tiskani izdaji Evo magazina (številka 69)!