Pod radarjem

Zadnjič sem se, kot tudi mnogo ostalih voznikov, raztogotil, ker so nam inštalirali radarje med trojanske predore.

Marko Radmilovič

Najprej in na začetku: jasno, da smo za prometno varnost, in jasno, da se je treba držati omejitev. Sicer pa je Darsov ukrep vsaj nekoliko ciničen, kajti podpisani ne pomnim, da bi bilo ušivih 130 avtocestnih kilometrov iz Maribora v Ljubljano kdaj odprtih v obe smeri … brez del, brez zastojev in brez nekakšnih izrednih dogodkov in omejitev. Hočem povedati, da je 100 km/h skozi tunel pogosto najvišja hitrost na celi štajerski avtocesti …

Ob tem pa je inštalacija radarjev še neverjetno smela politična poteza prometnih vrhov. Kot da se ne spomnijo, kako so radarji skoraj pognali državo čez rob … In res je mizanscena na las podobna mariborski iz jeseni 2012 … Spet bo šlo za avtomatizirano kaznovanje, kajti dnevno se bo v past ujelo na stotine voznikov. In, kakšno naključje, bo hitrost merjena le v smeri iz Maribora proti Ljubljani. Kar pomeni, da je sankcija namenjena Štajercem, ki se vozijo v Ljubljano. Če bi bilo obratno, bi bila kazen namenjena Štajercem, ki se vračajo iz Ljubljane, v nobenem primeru pa ni namenjena Ljubljančanom – kajti ti še vedno ne najdejo nobenega pametnega razloga, da bi se vozili na Štajersko. Oni se vozijo na morje in prav zanima nas, kako bi jo odnesel DARS, če bi predlagal sektorsko merjenje hitrosti preko ‘ravbarkomande’ … recimo?

Tako pa gre le še za nekaj sveže soli na krvaveče štajerske rane, ob neverjetnem pomanjkanju kratkoročnega zgodovinskega spomina.

In razmišljujoči si ne more kaj, da se ne vpraša: “Čemu je vse to potrebno? Ali smo v prometu resnično takšni neotesanci, da morajo našo vožnjo predati strojem, povezanim s finančno upravo?”

Žal moram potrditi, da smo.

Prihajajo vozniki neracionalnih, hipnih in bahatih odločitev, ki ostalih voznikov več ne ogrožajo – temveč se jih sploh ne zavedajo.

Že dolgo me v prometu nič več ne razjezi. To pride z leti. Umirjenost in hladna glava sta ne le poroka za manj stresno, temveč vsaj delno tudi za varno vožnjo. Sedim v svojem vozilu in se poskušam čim bolj elegantno izogniti vsem ostalim. Ne bi se delal svetnika, a na avtocesti se praviloma držim omejitev oziroma vozim tistih nekaj km/h nad njimi, kolikor šteje legendarna toleranca avtomobilskih merilnikov hitrosti. In tako sem pred časom odkril najnovejši hobi slovenske vozniške netolerance, ki me prepričuje, da si ne zaslužimo drugega kot batine preko hrbta in radarje v predorih.

Gre pa tako: pred časom, med normalno vožnjo po avtocesti, me je prehitelo vozilo, nato zapeljalo na vozni pas in takoj začelo sunkovito zavirati, da je ujelo izvoz z avtoceste. Zavrl sem tudi sam in se nisem vznemirjal: “Revež je pozabil, da mora po otroke, navigacija mu je prepozno sporočila, da je to pravilni izvoz, žena ga je spomnila, da mora po polnjeno papriko h gospe tašči!”

V skladu s svojo pacifistično maniro sem vozniku odpustil manever in bi nanj pozabil, če se ne bi … če se ne bi začel ponavljati. Ne vem, kakšno izkušnjo ima z opisanim bralstvo, a jaz po slovenskih avtocestah skoraj ne naredim več daljše vožnje, ne da bi se mi opisani (in seveda nevaren) manever dogodil vsaj enkrat. Skačejo pred mene kot paranoični zajčki in potem zavirajo, da ujamejo izvoz. Kot rečeno, razumem vse vrste vozniških objestnosti, ne nazadnje sem katero izmed njih kdaj v svoji vozniški karieri tudi prakticiral. Tako razumem (ne odobravam) celo kršenje hitrostne omejitve tudi v predoru, a opisanega manevra ne razumem. Predvsem ne zaradi tega, ker nima ničesar opraviti z vozniško objestnostjo. Ima opraviti z norostjo, da ne rečem s pomanjkanjem inteligence. S takšnim manevrom voznik ničesar ne pridobi! Pa ne govorim o klasičnih vozniških kategorijah, kot je čas vožnje ali kaj podobnega; z manevrom ničesar ne pridobi niti na egu, ki je pogost sopotnik takšnih voznikov. Gre za povsem neracionalni manever in težko se spomnim prometne perverznosti, ki lepše opisuje, kako se duševno stanje posameznika in posledično celotne družbe manifestira v prometu. Po novem na cesti ne gre več, kot smo ugotavljali včasih, za željo po moči, po prevladi, po zdravljenju kompleksov; igra se je spremenila v absurd, kjer racionalni, pa čeprav agresivni, hitri, športni vožnji, če hočete, ni več mesta. Prihajajo vozniki neracionalnih, hipnih in bahatih odločitev, ki ostalih voznikov več ne ogrožajo – temveč se jih sploh ne zavedajo.

Koliko so takšni vozniki nevarnejši od petelinov preteklosti, menda ni treba posebej poudarjati. In v luči zapisanega so trojanski radarji čisto brezveze. Omejitve in kaznovanje so bile kategorije časa, ki je nepreklicno minil. Iskreno mislim, da bo treba najprej spremeniti posameznika, njegov čustveni in intelektualni ustroj, nato celotno družbo, in če nam to uspe, se bo posledično sama od sebe popravila tudi prometna varnost.

Robotski radar na Trojanah menda natančno prebere registrske tablice; a kaj to pomaga, ko ne prebere voznikovih možganov!