Prašen kot Mazda

Marko Radmilovič

Oni dan sem užival v branju ocene povsem nove Mazde MX-5. Sploh, ker mi je vozilce ljubo že desetletja, sem toliko bolj pozorno prebral poglobljeno analizo nove izpeljanke (Evo, št. 74, stran 32, 33). Je pa treba vedeti nekaj – šele takrat, ko pride mojim kolegom pod znojne dlani vozilo z zadnjim pogonom, resnično oživijo. ‘Zadki živahno drsijo’ skozi ovinke, kot bi se ose navohale Neostika, in agregati se vrtijo na podstrešja.

A ker je usoda muhava, je Mazda MX-5 zatekla tudi mene. Slehernika. Krasna rdeča, s platneno streho. In sva šla z življenjsko družico na izlet. Vroč poletni dan in pot v neznano. Pred nosom avtomobila pa prekrasna in v nasprotju z napihnjeno samozavestjo naroda neznana Slovenija. Na enem izmed ovinkov, ki mi je domač, poskušam posnemati naše vrle testnike.

“Primi se,” sporočim poznavalsko in Mazdico pripravim na drsenje zadka. Ne vem, če je kaj drselo … tulilo in škripalo je zagotovo, hkrati pa sem prejel zakonski opomin pred izključitvijo. Torej, Mazda se asfalta, vsaj kar se mene tiče, drži kot klop in moral sem najti, če sem hotel obdržati zakon, nekaj bolj drsečega. Pa sem se odločil za kraljevsko etapo slovenskih zakotij. Na kratko: do Bleda je kolona, proti Bohinjski Bistrici se umiri, gor na Soriško planino je že mir. Sorica je kot vedno prelepa, Petrovo Brdo nima več poceni ocvrtih postrvi, Baška grapa zakotna, cesta z Mosta na Soči do Čepovana je skriti adrenalinski biser. A nato sledi kraljestvo makadama. Ambiciozno prečenje pod Golaki; več kot trideset kilometrov trdega, drsečega in praznega makadama mimo obeh Trebuš do Vojskega. Mazda je pela svojo tiho melodijo, pod odprtim nebom je žarko sijalo solnce, ki pa na skoraj tisoč metrih nima več svoje ubijalske poletne moči.

Končno v Idriji, kjer sem dobil občutek, da mi je avto hvaležen. Kot da sva šla na izlet oba. A ker v moji režiji običajno ni izletov brez težav, te niso izostale niti tokrat.

Gre pa tako: poklicna skrivnost novinarskih ekip govori o tem, da je treba zaupano testno vozilo vrniti neoporečno. Se pravi tudi čisto. Ker so avtomobilski uvozniki redoljubni ljudje, vozilo uredijo pred naslednjim testom, ne glede na to, v kakšnem stanju se vrne – a nepisano pravilo veleva, da ga novinarji vračamo vsaj delno, če že ne absolutno čistega. Mazdo so v Ljubljani pričakovali opoldan, jaz pa sem se ob enajstih znašel v Idriji s snežno belim vozilom. Prah je prekrival roadsterja tako temeljito, da se originalna rdeča ni dala niti slutiti. “Moram ga oprati!” pod odprto streho vzkliknem gospe ženi in na tem mestu se pričujoča kolumna šele zares začne. Severni Primorci in Notranjci imajo namreč do avtopralnic poseben odnos. Objekt in dejavnost, ki sta v ostali Sloveniji nekaj običajnega, sta v onih krajih močno specifična.

Prvi napis za avtopralnico najdem kilometer ali dva iz Idrije. Zapeljem v hrib, kajti v Idriji je vse v hrib. Po nekaj ovinkih ustavim pred urejeno družinsko hišo. Rože na balkonih in vse to. Med begonijami resnično stoji napis: ‘Avtopralnica’. Pod napisom trije upokojenci v miru pijejo dopoldansko kavico. Nobenih običajnih znakov avtopralnice ni na spregled. Še najmanj vode.

“Greva v naslednjo,” izjavim v izogib zadregi, in naslednja je v Logatcu. Ob črpalki našega drugega največjega trgovca z gorivi (ki ga ne smem omenjati zaradi marketinških razlogov). Potrebujem le osnovno pranje. Ker pralničarji označujejo pralne programe samodejnih pralnic enako, kot to počno tekstilci s konfekcijo, je to pranje ‘S’. Mazda v resnici ni umazana, je le prašna. A vrla črpalkarica programa ‘S’ noče prodati. Pravi, da je ta program brez zveze. Če hočem imeti približno čist avto, moram kupiti vsaj program ‘M’. Če že ne ‘L’. Malo se prerekamo in z do zdaj vam že domačim stavkom “Greva v naslednjo,” se poslovim. Naslednja je v logaški industrijski coni. Je ročna avtopralnica. Mladenič in mladenka, ki brez večjega navdušenja drgneta SUV-jevsko pošast, sta sovražno nastrojena. Verjetno v sebi nosita skriti potencial in jima je počitniško pranje avtomobilov izpod časti. “Za počakati bo. Najmanj pol ure.” Na prošnjo, če lahko vsaj oplaknem avto z njunim imenitnim visokotlačnim čistilcem, ponovita: “Za počakati bo. Najmanj pol ure.”

Greva v naslednjo.

Le-ta je ob bencinski črpalki našega največjega trgovca z gorivi (ki ga zaradi marketinških razlogov ne smem omenjati), na Vrhniki. Tokrat vse kaže, da bova uspela. Prodajalka proda pranje ‘S’ in pred Mazdo se v pralnici ponosno tušira nova Kia. Pride mož, ki upravlja z avtopralnico. V roki zmagovalno držim plačan bon. “Ne morem ga oprati,” pravi mož. Misli seveda na Mazdo.

Odpre se nebo in se zjoče na mojo dušo: “Kaj sem storil, o bog?” Ali še bolje: “Kaj si storila, o Mazda?”

Mož potrka po platneni strehi. Pravzaprav ni klasično platnena, ampak je sestavljena iz sodobnih umetnih materialov, a drži, da je mehka. “Zaradi tega.” Mož potrka še enkrat, tokrat tako, da se streha rahlo vdira … “Potem ne bom jaz kriv,” še doda in me pusti, da nekaj sekund razmišljam, kakšna katastrofa vse se lahko zgodi, če streha pade pod kotaleče se ščetke.

Naredim začetniško napako ter se grem bost s črpalkarjem. A resnično sem s potrpljenjem na koncu: “Hočete reči, da imajo vsi lastniki Mazde MX-5, ki je mimogrede v Guinnessovi knjigi kot rekordno proizvajano vozilo, umazane avtomobile?”

Črpalkar naredi, kar naredijo vsi črpalkarji, ko jih stisneš ob zid. Skomigne z rameni. A najbrž se mu zasmilim. Kajti sam se že vidim, kako predstavnikom Mazde izročam kup prahu, ki je bil včasih njihov avto, ter pripovedujem neverjetno zgodbo, kako v celotni zahodni Sloveniji ni bilo mogoče oprati avta.

“Lahko pa ga z vapom,” pravi črpalkar. Najraje bi ga objel in ob tej priložnosti čestitam našemu največjemu trgovcu z gorivi, da imajo v svoji sredi uslužbenca z dobrim srcem. Ki mu sicer izročim bon za pranje ‘S’, a dobričina delo opravi zares temeljito. In za konec, ko se Mazda pojavi izpod prahu, celo doda: “Lep avto!”

Na koncu se je vse dobro izteklo. Zadka nisem premaknil nikamor, avto je bil čist, dva dneva pod milim nebom in nekaj deževnih kilometrov pod platneno streho so odšli v švicarsko banko spominov. A naj velja nasvet: “Če greš na zahod, mladi mož, vzemi zraven kanglico in krtačo!”

“Severni Primorci in Notranjci imajo namreč do avtopralnic poseben odnos. Objekt in dejavnost, ki sta v ostali Sloveniji nekaj običajnega, sta v onih krajih močno specifična.”

More Stories
Civic za ljubitelje vožnje?