4kolesa

Pravilno ga sprejmite in presenečeni boste

Škoda Kodiaq RS 2.0 BiTDI

Drugi RS v ponudbi je presenetljivo postal – SUV. Pa je kombinacija dvolitrskega TDI-motorja in velike SUV-karoserije res upravičena do oznake RS?

fotografije Klara Kulovec

Skeptičen sem bil že ob predstavitvi ideje. Po drugi strani pa seveda razumem stratege Škode, ki morajo v svoje ideje vključiti še prepričljivo finančno konstrukcijo. Glede na popularnost modelov SUV je jasno, da bi investicija v limuzinski model težko našla zaslombo pri vodstvu. Hkrati pa je seveda res, da je precej težje narediti prepričljivega RS-a, ki tehta skoraj 1,9 tone, je na terenskem podvozju in z višino skoraj 1,7 metra. No, ne glede na rezultat, upam, da Kodiaq ni zadnja novost v seriji RS.

Kodiaq RS je verjetno najbolj vsestranski model v družini. Morda bi mu lahko malce bolj poudarili lastno (športno) osebnost.

Morda se tistim bolj zavzetim zdi takšna kombinacija bogokletna, čeprav je dizel v modelih RS pravzaprav kar stalnica. Pri tem se je vendarle treba spomniti, da pri Škodi za svoj najbolj športen model trdijo, da je to predvsem Škoda, kar pomeni, da je treba športnost razumeti v smislu dosegljive, obvladljive športnosti. Ne le v cenovnem smislu, pač pa tudi v smislu obvladovanja vseh stroškov skozi življenjsko obdobje – od porabe, obrabe pnevmatik, materiala …  Seveda gre tudi za vsakdanjo uporabnost in praktičnost, ki je pri češki znamki vselej v ospredju. Kodiaqu tu seveda ne gre ničesar očitati … 

Priznam, dolg uvod, ampak skozi vse to postane kombinacija, ki so jo izbrali, vendarle bolj razumljiva in smiselna. Seveda so na trgu bolj udarni športni SUV-ji, bolj brezkompromisni SUV-ji, toda … Toda malo jih zmore ponuditi tako homogeno celoto. V tako ugodnem cenovnem paketu seveda.

Skozi zavoje gre presenetljivo elegantno, lahkotno, podvozje je nastavljeno tako, da ponuja predvsem nevtralnost med prednjim in zadnjim koncem.

RS je tudi na prvi pogled še vedno prepoznaven Kodiaq. Brez izrazitih dodatkov pa vendar ravno dovolj, da ga je mogoče ločiti od šibkejših bratov, tudi zavoljo večjih 20-palčnih platišč, dodatkov v sijoči črnini, rdečih zavornih čeljusti, globlje prednje maske … Ampak že sedanje v notranjost prepriča – sedeži so športni, volan trikrak, merilniki digitalizirani in posebej prirejeni za RS-a. In zavoljo dragocene alkantare na vratih, usnja, kontrastnih rdečih šivov in dobre izdelave je kabina tega RS-a prijeten prostor – tudi za daljše potovanje, ne le za izlet do sosednjega hriba. O spodobni razporeditvi instrumentov in stikal, predvsem pa o ergonomiji ni treba več kaj resnega dodati, je pa res, da sedeži vse skupaj dvignejo še za kak odstotek. Udobni, ravno prav oprijemljivi, da še vedno predstavljajo kompromis med vsakodnevnim udobjem in podpro, ki jo nudijo telesu med zavoji.

Še najbolj elegantno in samosvoje deluje notranjost, kjer izstopajo športni sedeži (ki so seveda predvsem kompromis med športnostjo in udobjem) ter obilica alkantare in usnja.

No, v tem poglavju ima RS kaj pokazati. Cel paket je sicer res osnovan na vpetju serijskega modela, toda s prirejenim podvozjem in vodenimi blažilci (DCC), seveda pa svoje dodata še stalni štirikolesni pogon in zmogljive zavore. Morda pa bi bilo treba na prvo mesto postaviti prav impresiven biturbo dizelski agregat, ki sicer v koncernu ni več čisto nov, pri Škodi pa je prvič v rabi. Tak dizel se zdi edina razumna izbira glede na vse zgoraj napisano, posebno še, ker je navora za kar 500 njutonemtrov, kar je za skoraj 1,9 tone res nujno, 240 konjskih moči tudi ni kar tako. Kodiaq preseneti že pri zagonu motorja, predvsem z globokim grlenim zvokom, ki ni tipičen za sodobne dizle. Seveda, gre za kombinacijo naravnega zvoka in ojačevalcev. V osnovi mi te zadeve nikoli niso bile všeč, tu pa je zmes zvoka tako homogena, da prepriča v večini situacij, posebno pri ostrem pospeševanju, ko zvoku doda vsaj liter dodatne prostornine motorja. No, malce naporen je zvok pri potovalni hitrosti, ampak ga je mogoče izklopiti in spet je vse v redu.

Sicer pa dvolitrski štirivaljnik dobro potiska tega Kodiaqa, predvsem pa navor narašča zvezno, že malo nad dva tisoč vrtljaji pa resno obremeni glavno gred in opazno potisne telo v sedež. Oh, kako zapeljiv občutek je, ko pritisneš pedal do konca in se zdi, kot bi Kodiaq pospeševal v nedogled, svoje pa doda še hiter DSG-menjalnik. Načelno nisem velik ljubitelj te tehnologije, ampak tu je inženirjem uspelo dobro spojiti strmo krivuljo navora z nadzorno elektroniko menjalnika, tako da udobno in dovolj predvidljivo deluje tudi v samodejnem načinu. In kar je bolj pomembno – odlično sodelujeta tudi pri odločnem speljevanju z mesta, kjer se izkaže odzivnost motorja.  

Vse skupaj je nastavljeno tako, da je avto tudi na meji zelo nevtralen, predvsem pa obvladljiv, skoraj lahkoten.

Po dobrem tednu tipanja in primestno-mestne vožnje sem končno dosegel tudi odsek zabavne hribovske ceste, kjer bi moral RS pokazati še svoj športni talent – kolikor ga SUV pač ima. Strmo v hrib pač ne zmore zavrteti v prazno vseh štirih koles, to je jasno, tudi sapo jemajočih pospeškov nisem pričakoval. Ampak na dinamični cesti je največji vtis name napravilo podvozje, njegova usklajenost, homogenost. V športnem programu vožnje blažilci nekoliko otrdijo, tako da je nagibanja pravzaprav malo, krmilni servo daje manj podpore, menjalniku sem se odločil ukazovati sam (brez pripomb se je strinjal), volanski mehanizem je itak progresiven, vse skupaj pa dobro odmerjeno za takšnega kolosa (s športnega stališča). Podkrmarjenja je malo, morda le za vzorec, prekrmarjenja prav tako ne (eeeh), saj pogon tega skoraj ne dovoljuje, vsaj ne na suhi asfaltni podlagi. Če že, gre za blag zdrs, vse skupaj je nastavljeno tako, da je avto tudi na meji zelo nevtralen, predvsem pa obvladljiv, skoraj lahkoten (sploh glede na težo) in z vsakim kilometrom sem za volanom postajal bolj sproščen in samozavesten. Posebej še, ko s Kodiaqom v dolgem desnem zavoju, ob obremenjenem podvozju sredi zavoja naletim na kompresijo, ki se ji ni možno izogniti. Ampak tudi na obremenjeni strani je rezerve v hodu vzmeti in blažilcev še tolikšno, da Kodiaq stoično preleti neravnino in vendarle vztraja v zamišljeni smeri. Sicer pa je tudi pri Kodiaqu vozna mantra jasna – odločno do zavoja, čvrsto zaviranje (zavore so odlično nadzirljive in razveseljivo odporne) in hip zatem zvezno pospeševanje proti ravnini. Vse ostalo je nepotreben boj s težo in fiziko, vse, kar je še mogoče, je malce spodnesti zadek pri res odločnem zaviranju, ampak kakšne bistvene prednosti pač ne bo. 

Dvolitrski TDI je predvsem odziven in ponuja morje navora, toda tudi Kodiaq ni peresno lahka kategorija. 

Ko so naselje spet zgosti, preklopim v vozni program udobje in Kodiaq je v hipu manj napet, motor tišji, delo menjalnika skoraj neopazno. In šele takrat tudi začutim, kako prizanesljivo je pravzaprav podvozje na zdelanem asfaltu tudi pri nizkih hitrostih. Seveda gre za blažilce, vzmeti (in stabilizatorji) so vedno enako čvrste, zato gre vendarle za nekakšen kompromis, ki pa je zelo sprejemljiv.   

Kot rečeno – ne glejte na RS-a kot na skrajnega športnika, nekega nad-SUV-ja, pač pa predvsem kot na hiter in okreten avtomobil, bolj potovalnik (v tem primeru), pa boste prijetno presenečeni nad voznimi zmogljivostmi, predvsem pa nad umerjenostjo vsega, kar lahko ponudi. Aja, navsezadnje je tudi terenec, če bi koga to res zanimalo.

Matjaž Korošak

Škoda Kodiaq RS
TEHNIČNI PODATKI
Motor vrstni štirivaljnik, 1.968 ccm turbodizel CO2 167 g/km Moč 176 kW (240 KM) pri 4.000 vrt./min Navor 500 Nm od 1.750 do 2.000 vrt./min Zmogljivosti 6,9 s (0-100 km/h), 221 km/h Teža 1.880 kg (94 kW/tono) Cena 45.615 EUR
+
Odličen motor
Umerjeno in hkrati udobno podvozje
Oprema
-
Teža
Malce eksplozivnosti motorja
Zadržan videz
4.5
EVO OCENA
Preberite tudi
Tehnološko v vrhu