Renault Clio R.S. Trophy

Kozmetika za najboljšega. Kar pa ne pomeni, da ni prostora za izboljšave

fotografije Jure Kralj

Medtem ko je večina specializiranih medijev ob začetku prodaje novega Clia R.S. ostala bolj ali manj razočarana, sem bil med tistimi, ki so bili le bolj zadržani. Iz več razlogov. Prvič – Clio je bil v tretji generaciji preprosto briljanten mali avto, ki pa v svetu downsizinga, dobičkonosnosti in optimizacije proizvodnje preprosto ni mogel preživeti. Ne v taki obliki in ne na tak način. To so med zobmi priznali tudi Renaultovi strategi, ki so dvolitrski visokovrteči se in ‘jezni’ dvolitrski stroj morali zamenjati z 1,6-litrskim turbomotorjem ter se poslovili od torzijsko prijaznejše školjke z dvoje vrat.

Če k temu dodam še udobnejše podvozje in ravno tako udoben menjalnik EDC (dvosklopčni), je jasno, da je šel R.S. v smer, ki večini ni bila všeč. Ampak – s tem so naredili le malo več prostora za novega Trophyja, ki je prišel na svet kot omejena serija, z blago prenovo pred meseci pa je dobil dokončno življenjsko pravico. Tudi v naši reviji smo takoj ugotovili – to je R.S., kot bi moral biti. Ampak treba je biti tudi realen in ugotoviti, da tako osredotočenega avtomobila pač noče (in ne potrebuje) vsak. Torej vam ostane izbor: Clio R.S. s tremi nastavitvami podvozja in dvema motornima različicama. Ter kupom opreme. Ergo – krog kupcev je širši. Volk sit in koza cela.

Renault Clio R.S. Trophy

Izjemno odziven je prednji del, hkrati pa podvozje dobro nadzoruje gibanje karoserije.

No, z zadnjo prenovo so Trophyja (in navadnega R.S.-a) naredili le malo bolj ostra, prepoznavna, predvsem z novim odbijačem in LED-meglenkami v obliki štartno-ciljne zastavice ter novimi pragovi z oznakami. Tehnika je ostala enaka. Kar je dobro. In slabo.

Dobro zato, ker je Trophy še vedno tako zelo osredotočen avtomobil, da ti raztegne ustnice v nasmeh po vsakem že malo hitreje odpeljanem zavoju, kaj šele po popoldnevu na opuščenih regionalkah. Bolj neposreden volanski mehanizem in bolje lepljive Michelinove Pilot Super Sport na 18-palčnih platiščih so tega Clia preprosto preporodile. Vključno z nižjim in čvrstejšim podvozjem. In tako je prednja os zdaj osupljivo gibka ter odzivna tako, da sem potreboval za preklop nekaj kilometrov.

Sedež sicer ne daje takšnega vtisa, toda res odlično objame telo, tudi v ramenskem predelu. Ročke oziroma roglji obvolanskih ročic bi morali biti daljši, sploh spodnji del.

Oprijem iz zavojev je neverjeten, še posebej zato, ker zapore preprosto ni. No, tu je že drugi del, ki tudi po prenovi ni tako izjemen kot celota. Menjalnik EDC. Ravno ta na nek način preprečuje vgradnjo mehanske zapore (oh, kako bolj igriv bi bil potem), hkrati pa je – sicer hitrejši (kakšnih 30 odstotkov glede na osnovo), še vedno relativno počasen. Še bolje – manjka mu kanček energičnosti, udarnosti. Sicer s čudovitim pokanjem ob prestavljanju v programu Sport, ampak … In ob spremembah dinamike se še vedno zmede in raje prestavi navzdol, kot izkoristi navor. No, čista dodana vrednost je Akrapovičev izpuh, ki iz 1,6-litrskega motorja izvleče najboljši možni (in dovoljeni) zvok. Prijetno globlji, polnejši je v nizkih vrtljajih in odrezavo rezek nad tri tisoč, ko kar vabi, da pritisneš obvolansko ročko …

Matjaž Korošak

Renault Clio R.S. Trophy
TEHNIČNI PODATKI
Motor vrstni štirivaljnik, 1.618 ccm, turbo
CO2 135 g/km
Moč 162 kW (220 KM) pri 6.050 vrt./min
Navor 280 Nm pri 2.000 vrt./min
Zmogljivosti 6,6 s (0–100 km/h), 235 km/h
Teža 1.204 kg (135 kW/tono)
Cena 26.190 EUR
Odzivnost prednje preme
Nadzor karoserije
Volanski mehanizem
Menjalnik EDC še vedno ne dohaja celote
5
EVO OCENA