Salon, ki ga ni bilo

Matjaž Korošak

Brez dvoma – odpoved salona v Ženevi je avtomobilski svet in industrijo pretresla bolj in (prepričan sem) na daljši rok, kot smo si to lahko predstavljali. Zelo odgovorno lahko rečem tudi, da sta to šok in udarec streznitve, ki ju bo industrija (in z njo vsi) čutila še nekaj časa. 

Koliko neposredne škode je virus povzročil organizatorjem in razstavljavcem, ki so morali salon odpovedati le štiri dni pred začetkom, ko je bilo praktično vse že pripravljeno na veliki dogodek, seveda nikoli ne bomo natančno vedeli, saj ne bomo izvedeli niti tega, ali so zavarovalnice poravnale škodo tako salonu kot razstavljavcem. Toda večji razstavljavci oziroma proizvajalci vsako leto pustijo na salonu v Ženevi od nekaj do nekaj deset milijonov evrov, posredno in neposredno. Tako je precej terminalni udarec, kot bi lahko rekel, dobil tudi salon, za katerega se je dolgo zdelo, da se je zaradi svoje majhnosti, kompaktnosti, tradicionalizma in umeščenosti v središče Evrope, brez omembe vredne lastne industrije, dolgo in dokaj uspešno otepal težav z identiteto in prenovo koncepta. Medtem ko so imeli podobni saloni po svetu že leta kup težav z odpovedmi in pomanjkanjem zanimanja, predvsem Pariz in še najbolj Frankfurt. Ne glede na vse to, se je zdelo, da Ženeva kar nekako uspešno pluje med Scilo in Karibdo. No, letos so se začele kazati prve razpoke na doslej lični in brezmadežni fasadi, odpovedi je bilo kar nekaj, toda vseeno se je zdelo, da bodo organizatorji dobro speljali. Do tistega petka, ko je udarilo …

Kar je sledilo, je tisto, o čemer piše moj spoštovani kolega Marko Radmilovič v zadnji kolumni – izjemna monolitnost industrije navzven, spodobnost izjemnega prilagajanja kot nekakšen naravni obrambni mehanizem, ki ga je industrija razvila v luči desetletja strogih in vse strožjih varnostnih in okoljskih zahtev administracije, ki so panogo vedno imeli za pranger vsega (in jo še imajo), kar ni v skladu z okoljsko (in katero drugo) ozaveščenostjo. Še več – zdi se, da kadarkoli kakšna Greta na enem koncu sveta kihne, se prej ali slej zatrese stolček enega ali več predsednikov uprav v avtomobilski industriji, sprejmejo se nove usmeritve, novi standardi. Večni grešni kozel torej. Zato so z leti v panogi razvili posebno odpornost in prilagodljivost, ki se kaže kot sila koristna tudi ob takšnih naravnih katastrofah. V nekaj dneh so on-line tiskovne konference in neposredni prenosi razkritij in predstavitev zamenjali pregrešno drag in organizacijsko zahteven salon. Ja, seveda – ni isto in niti tako učinkovito. Ampak stane le delček tega, kolikor bi stal pravi salon.

In ko bodo vse analize o odmevnosti le počasi končane, ko bodo vsi clippingi na mizah, si bo marsikateri strateg postavil vprašanje: »A sploh še potrebujemo salone?«  In torej, ali so desetine porabljenih milijonov smiselne? Odpoved je prišla torej v najbolj neprimernem času za organizatorje vseh podobnih salonov, ki prav zdaj iščejo novo identiteto, koncept, ki bo ustrezal revolucionarnim spremembam, skozi katere gre panoga. In medtem ko se organizatorji na vso moč trudijo rešiti vsaj idejo, je odpoved Ženeve na neki način pokazala, da je mogoče tudi brez nje. Ne tako gladko, ne tako svetleče in bleščeče, gre pa. Obisk na salonu (vseh, ne le ženevskega), tako in tako pada že nekaj let, in vsi pomembnejši saloni skupaj na stari celini verjetno ne naberejo dveh milijonov obiskovalcev letno. To pa je proti dosegom, ki jih zmorejo mediji in internet, seveda smešno, zanemarljivo malo. Obiskovalci so torej tam bolj ali manj samo zaradi paravana. 

Morda se motim (upam), morda sem pesimist (čeprav po naravi nisem) ali pa sem samo črnogled. Ampak vse bolj se mi zdi, da je bil salon v Ženevi, ki ga naposled sploh ni bilo, zadnji avtomobilski salon ob jezeru, ki bi bil tak, kot smo ga bili vajeni. Če organizatorji že kmalu ne bodo našli prepričljivejšega koncepta, nove vsebine, kjer bo več poudarka na novih mobilnostnih storitvah, digitalizaciji, povezljivosti, elektrifikaciji in kar je še smeri razvoja, potem bo čas za veliko samoočiščenje. Takšno, skozi katero je moral tudi salon IAA v Frankfurtu, ki je v srcu države z največjo evropsko avtomobilsko industrijo. Če še niste vedeli – ne, ni ga več. Zamenjal ga bo salon v Münchnu s povsem novim konceptom, ki ga sicer še ne poznamo, bo pa vseboval vse, na kar je panoga tako ponosna in rada pokaže.     

»Morda se motim (upam), morda sem pesimist (čeprav po naravi nisem) ali pa sem samo črnogled. Ampak vse bolj se mi zdi, da je bil salon v Ženevi, ki ga naposled sploh ni bilo, zadnji avtomobilski salon ob jezeru, ki bi bil tak, kot smo ga bili vajeni.«