Samovozno samozadovoljevanje

Marko Radmilovič

V globalnem avtomobilizmu zadnji dve desetletji (po grobi oceni) poteka velika revolucija. Inženirji so postavljeni v ozadje, na glavni oder stopajo marketingarji. Ugotovitev ni nova, ne presenetljiva, podobno se dogaja v skoraj vsej industriji. Razen mogoče pri raziskavah vesolja. In tak premik je lahko za neodvisnega opazovalca precej frustrirajoč, ostalim pa je tako ali tako vseeno. Srečni potrošniki z nasmehom vstopajo v klavnico prevar, ki so jih deležni, ter se omamljeni od bleščave plakatov tega sploh ne zavedajo.

Kako se trditev kaže? Revolucionarno se v avtomobilih že nekaj časa ni nič spremenilo. Zelo dobri poznavalci avtomobilizma na predstavitvah novih modelov mrmrajo v brade: “To je Alfa imela že leta 1976!” In podobno. Skratka, inženirska kreativnost se je umaknila marketinški magiji, ki je po drugi strani v službi njegovega veličanstva profita. Bolj, kot se ta veča, bolj se avtomobilska kreativnost manjša.

Dokazov za trditev je vse polno. Naša avtomobilska realnost se je začela obnašati modno. “Kaj se je nosilo v jeseni 2012/13?” Se še spominjate. Enoprostorci so bili praktično zapovedani in ljudje so se odločali za otroke zgolj zaradi tega, da so lahko z njimi napolnili avto. “Kaj se je nosilo poleti 2015?” “I, kako …?” SUV-ji so bili glavni modni hit in čeprav so komaj kdaj prevozili pločnik, od športnih rekvizitov pa so najpogosteje prevažali nakupovalne vrečke, so postali temen predmet poželenja. Potem so prišli križanci in akoravno beseda nikjer drugje ne pomeni kaj izrazito kakovostnega, smo avtomobilisti te dni križani bolj kot jabolko jonagold.

A vse to ni še nič v primerjavi z marketinškim pihanjem v električni balon. Ker smo tega na pričujoči strani večkrat obdelali, se posvetimo najnovejšemu izdelku iz delavnice trendov. Gre za avtonomno vožnjo, ki jo ponujajo samovozeči avtomobili.

Najprej osnova: kot je Isaac Asimovpred leti določil osnovne zakone robotike, imamo tudi osnovne zakone avtonomne vožnje. Oziroma pet stopenj avtonomne vožnje. Od prve stopnje, kjer ima voznik popoln nadzor, do pete, ko avtomobil ne bo imel več volana.

Ideja avtonomne vožnje (kot nam jo prodajajo) je kreirati popoln promet, kjer je izključen labilen in pogosto nevaren človeški faktor. “Stroji znajo upravljati stvari mnogo bolje kot ljudje,” je klasična premisa, ki pa vemo, kako se konča. Na zemljo slej ko prej pride terminator Arnold, da najde Sarah O’Connor.

“Stroji znajo upravljati stvari mnogo bolje kot ljudje,” je klasična premisa, ki pa vemo, kako se konča. Na zemljo slej ko prej pride terminator Arnold, da najde Sarah O’Connor.

Človek, ki bolj zaupa stroju kot človeku, se vsaj delno odpove svoji človečnosti.

In tako so me zadnjič posadili v enega samovozečih. Velik, prestižen voz, za katerega potrebuješ kar nekaj navodil. Ne vem natančno, katere avtonomne stopnje je bil, po moje med tretjo in četrto. Skratka, na avtocesti zna slediti vozišču, zna sam pospeševati in zavirati ter sam držati varnostno razdaljo. Voznik pa se mora vsakih 20 sekund dotakniti volana, da avtomobilu sporoči, kako je še živ.

Pa sva šla. Po avtocesti od Tepanja do Maribora. Takoj na začetku … izkušnja ni dobra. Avtomobil sicer vse naredi korektno, ampak če je človek mentalno zdrav, ga pozicija potnika v železniškem kupeju iritira. Recimo avtomobil pred menoj je zavrl. Midva se še kar peljeva. Noge imam na tepihu. Pa še kar drviva v tiste rdeče luči. Nato avto reagira in potone v zavorno območje. V tistem pomežikne od zadaj. Voznik za menoj ni samovozeč in se ne strinja z načinom zaviranja, kot ga je izbral moj digitalni voznik. Poskušam mu povedati, da sem na misiji, in ko me prehiti, mu pokažem obe roki: “Kaj pa ‘čem, če sem samovozeč!” Na to mi prehitevajoči potrobi ter mi z eno roko in enim prstom pokaže, kaj si misli o tehnološkem napredku.

Nato prideva do zavoja. Avtocestnega sicer, komaj opaznega, in avtomobil lepo sledi sredini vozišča. A meni se nervoza iz nog počasi preseli v za moškega center telesa, kjer me neprijetno stiska. Končno preizkusim še ultimativno avtonomnost. Vklopim smernik in avtomobil menja vozni pas. Prideva do razcepa, kjer se avtocesta razdeli v različne smeri. Avtomobil seveda ne ve, kam grem (bog ve, če zna sodelovati z navigacijo), zato poprimem volan in noge z izdihom olajšanja položim na stopalke. Odsek poti, za katerega med neavtonomno vožnjo sploh ne vem, kdaj mine, sem prevozil psihično povsem izčrpan. Potim se, puls imam povišan in usta suha.

Zvečer poskušam strniti vtise, ki so vsaj delno urejeni končali v današnjem prispevku. Strinjam se, da avtomobilska bodočnost trka na vrata. A rešitve, ki še niso na ravni normalne uporabe, ne bi smele biti oglaševane kot bodočnost tukaj in zdaj. Električni avtomobil še ni pripravljen, avtonomna vožnja še ni pripravljena. V laboratorijskih centrih in nadzorovanih okoljih so tozadevni preskusi dobrodošli, za normalni promet jih toplo odsvetujem … Za zdaj so te tehnologije le marketinški trik, metanje peska v oči, verjetno pa znajo biti v določenih razmerah celo nevarne.

Sicer pa, naivno je mišljenje oglaševalskih agencij, da bo civilizacija, ki ne zaupa sočloveku, zaupala stroju.