Še vedno pobalinsko naravnan

Abarth 595 Esseesse

Če mu določenih pomanjkljivosti ne zameriš preveč, nudi ta žepna raketa še zmeraj precej užitkov v vožnji

Zdi se, da je vožnja po Torinu podvržena svojim zakonitostim. Skoraj tako, kot da tukaj ne veljajo nobena pravila. Speljevanje od semaforja do semaforja s cvilečimi pnevmatikami? Vožnja po svojem imaginarnem pasu? Prehitevanje obotavljajočih se drugih udeležencev? Seveda, ni problema. Kajti, če ne boš ti, bo to zagotovo storil gospod mrkega pogleda v dobro zdelanem Fiat Puntu. Če morda ne bo uspelo njemu, pa bo mladenka v desetletje stari Lancii Ypsilon oba zmlela v prah. Skratka, vse poteka po običajnem ritmu življenja, le da se tukaj vse dogaja nekoliko hitreje. Lahko bi celo trdil, da je italijanski Torino zrcalna slika ameriškega Detroita, ki je veljal za avtomobilistično prestolnico ZDA, kjer so avtomobili sestavni del kulture, še posebej majhni mestni bojevniki. 

Lahko si omislite tudi nekaj karbona v notranjosti, ki je prav tako na spisku dodatne opreme.

V takšnem okolju je novi Abarth 595 Esseesse – naslednik tistega iz leta 2009 – zagotovo najbolj eksotičen avto daleč naokoli, kar vozniku prinese nekaj dodatnih milisekund tolerance drugih udeležencev v prometu, preden se prične organizirani kaos ob zvočni spremljavi trobljenja. Okrašen s hitro črto na straneh in belo obarvanimi 17-palčnimi platišči je sicer še zmeraj zelo privlačna, a tudi že kakšno desetletje stara estetska podoba. Razlogi, da je to najdražji Abarth (tako nad osnovnim kot tudi nad modeli Tourismo in Competizione 595), tičijo drugje. In sicer v paketu prednjih zavor Brembo, delne zapore diferenciala in Akrapovičevega izpušnega sistema, ki je – če ne uporabljam načina vožnje Sport – bolj tih, tako da zjutraj ne prebujaš cele soseske. Znotraj so nameščeni Sabeltovi karbonski športni sedeži, volanski obroč, delno odet v usnje in alkantaro, kovinske stopalke in znana ogromna kovinska krogla na vrhu prestavne ročice, ki je nameščena zelo visoko. Večino teh dodatkov je bilo že v preteklosti v tej ali oni obliki mogoče videti v večini Abarthov, pa vendar zelo popestrijo notranjost in nekako prikrijejo dejstvo, da Abarth ne spada več med najmlajše na tržišču. 

17-palčna platišča so edina izbira, opcijsko so na voljo tudi v mat črni barvi. 

Vendar pa so stvari, ki hkrati na to tudi opozarjajo. Kot recimo občutek zelo tankih vrat in precej omejene možnosti nastavitve sedeža za optimalen položaj voznika. Slednje pa je pogojeno s postavo. Nekateri bodo tukaj bolje sedeli kot drugi. In da ne pozabim, tudi volanski obroč je možno prilagoditi le vzdolžno, stopalke pa so precej trde. Morda bi lahko na tem mestu uporabil izraz nelagodno počutje.

Za priklic v življenje 1,4-litrskega prisilno polnjenega štirivaljnika uporabiš nekaj, čemur pravimo ključ, ki ga obrneš v ključavnici. To arhaično početje pa te nagradi s precej burno zvočno kuliso. Zdi se, kot da je Abarthova posebnost, da te za nekaj sekund zamoti s trenutki briljantnosti, ki odvračajo pozornost od očitnega. V interesu objektivnosti pa je treba povedati naslednje: vožnja je čvrsta navkljub naporom nastavljivih blažilnikov Kona. In če ne bi bila streha tako visoka, bi ob vsaki luknji ali grbini zaradi kratke medosne razdalje in zadnje torzijske preme pošteno tresnil z glavo vanjo, saj se vibracije močno prenašajo po celotni konstrukciji. Delovanje volanskega mehanizma bo pogodu le redkim, saj v normalnem načinu vožnje deluje odtujeno, v športnem pa zelo spominja na Sega Rally arkadno videoigro, kjer je bil volan absolutno preveč obtežen in skorajda brez dodatnih povratnih informacij. Prav tako zvočna izolacija ni ravno najboljša, saj je slišati hrup vetra in ceste. Oprijem prednje osi pa je omejen zaradi fizikalnih lastnosti ozkega koloteka in relativno visoke celotne konstrukcije.

Abarthova posebnost je, da te za nekaj trenutkov zamoti z briljantnostjo.

Vendar pa vse tudi ni tako slabo. Esseesse je eden od tistih avtomobilov, ki zna nuditi precej užitka med vožnjo, seveda če vas ne motijo preveč posebni ‘kiropraktični prijemi’ hrbtenice v precej trdem avtomobilu. 

Akrapovičev izpuh je bil do sedaj domena Abarthove serije 659.

Pred zavojem ne razmišljajte preveč. Zavirajte čim pozneje. Prestavite navzdol in primerno dodajte plin. Volan nastavite v približek začrtane smeri in pričnite pospeševati iz zavoja malenkost prej. Jasno je, da bo pri takem početju prisotno kar nekaj podrsavanja prednje osi in da boste na kakšni grbini nekoliko poskočili, a je avto dovolj ozek, da ostane še nekaj manevrskega prostora za morebitne korekcije. Tovarniške nastavitve pa so takšne, da je verjetnost rotacije zadka zaradi tega, ker ste morali popustiti plin ali celo zavirati v zavoju, zanemarljiva. In čeprav je vožnja le redko udobna, se zdi, da celotna konstrukcija zadovoljivo požira vse prepreke, ki jih večina cest nudi v izobilju. 

Manjši popravki pomenijo, da gre zagotovo za boljši avtomobil od tistega, ki je bil predstavljen pred dobrim desetletjem, a je navkljub razvoju avtomobilske industrije zadržal tisto pobalinsko-huligansko naravnanost, ki je danes tako zelo osvežujoča kot hladno pivo v poletni vročini. Torej, če se odločite za njegov nakup, potem ga tudi vozite tako, kot se za to žepno raketo spodobi.

Anthony Ingram 

Abarth 595 Esseesse
TEHNIČNI PODATKI
Motor vrstni štirivaljnik, 1.368 ccm, turbina Moč 132 kW (180 KM) pri 5.500 vrt./min Navor 250 Nm pri 3.000 vrt./min Teža 1.044 kg 128 kw (175 KM) na tono 0–100 6,7 s Hitrost 225 km/h Cena še ni znana
+
Zabava, če si zanjo pri volji
-
Dinamično malce ostarel
Drag
3.5
EVO OCENA
Preberite tudi
Še vedno klen in robusten