Sejem bil je živ

Dočakali smo slovenski avtomobilski salon. Po enajstih letih. Je bilo vredno?

Matjaž Korošak

Pravzaprav bi tisti bolj natančni znali povedati, da je bil zadnji salon na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani organiziran pred davnimi 16 leti. Dejansko smo od te prireditve vsi že davno dvignili roke in le malokdo je sploh še načel temo ‘salon’. Zadnji v Celju, tisti, ki je nosil številko 23, namreč ni izpolnil vseh pričakovanj razstavljavcev, in kakor koli obračamo – pač ni bil v prestolnici. Potem so se vsi potegnili vase in preračunavali vrednost naložbe, nato je prišla še kriza in padec prodaje; skratka vse je kazalo, da salonu pač ni usojeno preživeti.

Medtem pa so v naši soseščini uspešno obudili k življenju salon v Zagrebu, ki so ga v času krize tudi že odpovedali tik pred zdajci (2014), tisti v Beogradu pa je, ne glede na mizerno stanje srbskega trga novih vozil, kar nekako preživel (resda kot prodajna razstava, pa vendarle). In po uspehu tistega v Zagrebu aprila lani (okoli 130.000 obiskovalcev) so zastrigli z ušesi tudi pri Sekciji za osebna motorna vozila pri Trgovinski zbornici Slovenije. Očitno jih je – kar tudi sami priznavajo – uspeh salonov v naši soseščini zdramil in opogumil. Hkrati pa so zdrave in rastoče prodajne številke tudi pokazale, da si lahko oziroma morajo privoščiti nekaj tovrstne promocije. Salon namreč ni toliko neposredna vzpodbuda za konkreten nakup, temveč priložnost za razstavljavce, da predstavijo svoja vozila in novosti na enem mestu ter na kar se da prijazen in prijeten način spomnijo potencialne kupce, da – obstajajo. V času, ko vse znamke iščejo drugačne in alternativne možnosti promocije, je tak salon seveda odlična priložnost za nekoliko drugačen, svež pristop. Nekoliko dražji sicer, vendar učinkovit in dolgoročen.

Večina znamk je z obema rokama pograbila priložnost, vse seveda ne, saj je jasno, da tudi pri nas tak salon pomeni finančno velik zalogaj. Ki ga je treba tudi znati ‘prežvečiti’, da se ne zatakne v grlu. Zato je zadržanost nekaterih manjših znamk (Mitsubishi, Subaru, Honda …) treba jemati z razumevanjem. Salon je pač dogodek, ki se ga je treba lotiti resno – če hočeš biti prisoten (in opazen), potem moraš delati tako kot vsi (beri: veliki).

Zdaj, ko je salon mimo, je že mogoče potegniti črto pod prve vtise. Kaj bo to dolgoročno prineslo razstavljavcem, pa je še prehitro reči. Dejstvo pa je, da so bili z dobrimi 75.000 obiskovalci zadovoljni vsi. Sicer je to nekaj manj od optimističnih 80.000 do 100.000, toda realno gledano je to korektna številka. In še – to je tudi precej več od vsakega redno organiziranega sejma/salona na Gospodarskem razstavišču!

Obiskovalci so imeli kaj videti, saj so razstavljavci (v glavnem) dobro in učinkovito uredili svoje prostore, med katerimi jih je bilo seveda nekaj, ki so odstopali navzgor, nekateri pač navzdol. Tudi tehnološki paviljon je bil dobra pogruntavščina, na salonu se je skoraj vsak dan kaj dogajalo, mnogo je bilo obiskov znanih športnikov. In glede na kar 30 slovenskih avtomobilskih novosti (nekatere tudi še ‘sveže’ s salona v Ženevi) je že treba reči, da je bilo kaj videti. Še en plus – v veliko večino avtomobilov je bilo moč sesti in jih tako drugače občutiti. Tudi v najdražje. Seveda je manjkalo nekaj pravih biserov, nekaj salonskih levov v pravem pomenu besede, kak bleščeč koncept morda, kak superšportnik. Po drugi strani pa je bilo nekaj dirkalnikov (kak tudi nepravično potisnjen ob stran), toda treba je tudi vedeti, da mnoge znamke niso še niti dobro pospravile salonskega prostora v Ženevi! Splošni vtis pa je bil dober, to že moram reči, sploh če pobrskam po spominu in si poskusim obuditi podobe salona izpred 16 let. In če ga primerjam z mnogo večjim, pa nič manj bleščečim salonom na Dunaju.

Seveda so bile tudi pomanjkljivosti, povezane s prostorom, ki pa jih skoraj ne bo moč odpraviti. Razen, če Zoran Jankovič ne zgradi novega razstavišča. Razstavne dvorane so premajhne, vsega razpoložljivega prostora je pač premalo za vse, kar bi želele znamke pokazati – in to je tudi glavni očitek razstavljavcev, ki so se morali (na silo) odpovedovati kvadratnim metrom. Montažne dvorane so rešitev, vendar le zasilna, in razstavljavcem ne omogočajo niti malo (na salonu potrebne) domišljije.

Potem je tu seveda še dostop, bolje rečeno parkirišča, ki so pač rak rana in je ni moč kar tako odpraviti. Tu je le ena rešitev – korektna posodobitev celotnega razstavišča s kakšno dodatno grajeno dvorano in z – garažno hišo. Ampak to je seveda že druga zgodba. Zagotovo pa se bodo morali vodilni možje z GR dobro zamisliti in premisliti, kako in kaj, če bodo želeli tako uspešno prireditev sploh še kdaj gostiti v svojih prostorih. Dejstvo je, da slovenski trg takšno prireditev želi, kar dokazujejo številke, kar dokazuje gneča in raznovrstnost obiskovalcev. Na nek način je to tudi pokazatelj zrelosti trga in razumevanja tehnične kulture.

Če pa bo salon morda zares dobil celo svojo bienalno (dvoletno) ponovitev, pa je še prezgodaj reči. Zadovoljnih obrazov je bilo na vseh straneh več kot nezadovoljnih, to je že res. Na koncu bodo seveda povedale in odločile številke. In predvsem (morebitni) načrti odgovornih na GR, kaj kanijo spremeniti, kaj nadgraditi. Šele potem bodo pri Sekciji videli, kako zelo (in kdaj) je salon izvedljiv.

“Salon je pač dogodek, ki se ga je treba lotiti resno – če hočeš biti prisoten (in opazen), potem moraš delati tako kot vsi (beri: veliki).”