Octavia RS je s štirikolesnim pogonom postala bolj učinkovita, vsakodnevno uporabnejša, morda je izgubila le kanček ostrine spredaj gnane različice

Odgovora na vprašanje, zakaj pri Škodi štirikolesnega pogona pri različicah RS niso ponudili že prej, nimam. Vem le, da prinaša v segment nekaj novega, predvsem na področju vozne dinamike. Sicer je namenjen zgolj dizelski različici, a priznam, da me to sploh ne moti. Na češkega športnika, še posebej v kombijevski karoserijski različici, sem namreč venomer gledal kot na izjemno spreten kompromis med vsakodnevno uporabnostjo in prostornostjo, torej takšno z družinskim predznakom, in ravno dovolj dinamike, da se lahko voznik z zanosom loti kakšne zavite regionalke.

Z zgolj eno napako, ki je praviloma skupna vsem avtomobilom s pogonom na prednji kolesni par. Kar je še toliko bolj izrazito, ko je pod motornim pokrovom nameščen zmogljiv dvolitrski turbodizel s 380 Nm navora, ki je na voljo že pri skromnih 1.750 vrtljajih. In ga je v enaki meri na voljo vse do 3.250 vrt./min … Če v enačbo dodam še kombijevski (nekaj težji torej) zadek ter z njim povezano večjo maso zadaj, potem je rezultat jasen. Prednji pnevmatiki sta pri pospeševanju iz počasnejših ovinkov, ko se teža prevesi na zadnjo os, hitro preobremenjeni, vzneseno dodajanje plina pa se kaj hitro prevesi v podkrmarjenje – če že prej v dogajanje ne poseže elektronika. Tekoča vožnja je bila doslej tista, ki je bila Octavii RS pisana na kožo in je skrbela za nasmešek na voznikovem obrazu.

 

“Nobenega trganja volana, siljenja prednjega konca iz ovinka, zgolj suvereno pospeševanje.”

 

Zato so pričakovanja na poti v prestolnico, kjer me čaka v živo zeleno barvo (ta se mimogrede imenuje Rallye) odet testni primerek, velika. Še toliko bolj, ker sem že dan prej vrgel pogled na tehnične podatke, ki pravijo, da tale RS do 100 km/h pospeši v 7,7 sekunde. Nič dramatičnega, vendar vseeno pol sekunde hitreje kot spredaj gnana različica. Pa čeprav mora štirivaljnik poganjati dodatno breme, saj navrže štirikolesni pogon skoraj sto kilogramov.

Pred menoj je sicer nekaj več kot 40 kilometrov avtoceste, vendar je končni cilj največji hrvaški otok, in vmes je odsek ceste, ki bo dal jasno vedeti, kakšne prednosti prinaša pogon. Mislim seveda na cesto mimo Ilirske Bistrice in na slovite zavoje tradicionalne gorske dirke. A še preden so na sporedu potne dlani, tale Octavia znova preseneti z umirjenim premagovanjem kilometrov. Podvozje je dovolj popustljivo, da ne utruja, medtem ko motor svoje delo opravlja resnično uglajeno in za ušesa povsem nenaporno. Tudi samodejnost dvosklopčnega menjalnika DSG, ki je v tem primeru edina izbira, doda k sproščenosti.

Več preberite v tiskani izdaji Evo magazina (številka 69)!

 

EVO OCENA
Oprijem, potovalno udobje
Volanski mehanizem
4.0Končna ocena