Slovenski Hollywood

Sebastijan Zorenč

Prejšnji mesec je vladna uredba o naši avtomobilski prihodnosti priletela kot strela z jasnega. Še preden sem pričel razmišljati, kaj to sploh pomeni, so se mi v glavi najprej zavrteli odlomki iz filma Demolition man (Uničevalec), v katerem so v glavnih vlogah našo prihodnost pokazali Sylvester Stallone, Sandra Bullock in Wesley Snipes. Morda pa ni naključje, da so ta film iz leta 1993 na eni izmed naših komercialnih televizijskih postaj znova zavrteli prav sredi oktobra …

Tisti, ki ste pozabili ali pa nikoli videli tega filma, naj vas spomnim, da se dogaja v letu 2032, torej v času, ko bo v veljavi ukaz naših politikov za vožnjo z avtomobili z izpustom ogljikovega dioksida, manjšim od 50 gramov na prevožen kilometer. V filmu vozi policistka Sandra Bullock električni avtomobil, življenje v Phoenixu je mirno, brez nasilja, strelno orožje je zgodovina, prav tako intimnost. Vsaj eno od naštetih dejanj bo leta 2032 tudi resnično – električni avtomobili.

Nadaljevanje filma je seveda hollywoodska akcija. Hollywood je pač industrija zabave, znanstveno fantastični filmski žanr pa tudi kaj zadene. Očitno so že pred četrt stoletja vedeli, da se bomo po letu 2030 vozili na elektriko. Vsakdo med nami bi celo pomislil, da so si možje in dame naše vlade ob sprejetju nove uredbe pogledali film Uničevalec, morda Nazaj v prihodnost ali kaj podobnega. Ali pa so morda res vizionarji, ki vrtijo kolo svetovnega napredka mobilnosti? Čeprav se mi bolj zdi, da zgolj posnemajo na primer Norveško, ki je z novo uvedbo mobilnosti še bolj restriktivna do motorjev z notranjim zgorevanjem. Če samo pomislim, da je bila strategija drugega tira od Divače do Kopra pripravljena že leta 1996, pozneje večkrat spremenjena, po 22 letih pa drugega tira še zmeraj nimamo. Zdaj me zagotovo razumete, zakaj sem pri uresničevanju tovrstne avtomobilske uredbe, ki bo zatresla še več temeljev, precej v dvomih.

V Nemčiji v predvolilnem boju stara in nova predsednica vlade Angela Merkel ni omenjala, kaj šele obljubljala takšnih in podobnih uredb. V njeni državi je avtomobilska industrija izjemno močna, pravzaprav najmočnejša v Evropi. Bržkone tam bolje vedo, kaj nas v naslednjem desetletju in pol čaka v tej branži. Zagotovo bolje kot naša administracija, ki se ne more opirati na toliko nakopičenega znanja. Pri nemškem koncernu Volkswagen pravijo, da bo leta 2030 vsak tretji prodan avtomobil električen, pri skupini Volvo, da bo 40 odstotkov avtomobilov vozilo na električni pogon. Kaj pa ostali? Jih bo morda gnala voda?! Danes ne moremo povsem natančno vedeti, kaj bo razvoj prinesel leta 2025, naša vlada pa nam ukazuje in dokazuje, kaj in kako bomo vozili ter delali še pet let pozneje.

“Danes ne moremo povsem natančno vedeti, kaj bo razvoj prinesel leta 2025, a vlada ukazuje, kaj bomo delali pet let pozneje.”

Še bolj kot zgoraj omenjeno, moti, da nismo dobili nobenega odgovora, kako si je vlada zamislila izpeljavo te uredbe. Bolj kot vizionarji so se tokrat politiki pokazali kot iluzionisti. Ne vem, kakšno drugo definicijo bi jim lahko dodelil. Kot da bi želeli prepluti ocean, a ne vedo, kje bi dobili načrt za ladjo, kaj šele, kdo jo bo izdelal in iz kakšnega materiala. Vse bolj se zdi, da gre za populizem prve vrste, s katerim želi vlada ugajati.

V lanskem letu je bilo na našem trgu manj kot tisoč prvič registriranih električnih in hibridnih vozil skupaj, letos jih je bilo do konca septembra ‘že’ 1.017. Do konca leta bo to v odstotkih velik napredek, a če vemo, da je bilo v tem istem časovnem obdobju (do konca septembra) 54.000 prvič registriranih osebnih vozil skupaj, potem je ta odstotek še zmeraj majhen. A le električna vozila in priključni hibridi bi danes lahko ugodili novi uredbi, ko pa bodo proizvajalci homologirali nove avtomobile po zahtevnejših standardih meritev WLTP, pa bo tudi večina hibridov presegla mejo 50 g izpusta CO2, ki je napisana. Tako bodo zares ostali – bolj ali manj – le električni modeli. A v statistiki prodaje je prav teh najmanj, večina je klasičnih hibridov. Resda so cene za električne avtomobile in priključne hibride visoke tudi, ko odštejem subvencije. Za njihovo resno rabo obstajajo tudi resne omejitve. Eno pomembnejših je zagotovo število polnilnih postaj v Sloveniji. Skupno ji je 228 – skromna številka za nekoga, ki želi narediti kvantni preskok na avtomobilskem trgu. Menda jih bo leta 2030 nekaj več kot 22.000. In če bo takrat, kot administracija predvideva, že 200.000 vozil potrebnih uporabe polnilnic, to pomeni, da si bo deset avtomobilov delilo eno polnilnico. Da bi to število električnih vozil res lahko spravili na cesto do leta 2030, bi letno morali v povprečju prodati 20.000 hibridnih in električnih vozil. Verjetno si ti iluzionarji niso še nikdar pogledali statistike prvič registriranih vozil pri nas – je namreč lahko dosegljiva na spletu, tudi pregledna.

Ob tej uredbi se nas večina sprašuje, kje bomo dobili potrebno količino elektrike? Termoelektrarne niso prav nič eko, hidroelektrarne na Muri nočemo, vetrne elektrarne menda neusmiljeno pobijajo ptiče, prav tako nočemo nove jedrske elektrarne, obstoječa bo v prihodnjem desetletju prenehala delovati. Bo zaradi večjega povpraševanja po električni energiji ta dražja tudi za gospodinjstva, navsezadnje tudi za tiste, ki avtomobila sploh nimajo v lasti in na tak način plačujejo davek e-mobilnosti? Zdi se, da je odprtih vprašanj neskončno veliko. A nekdo bo nanje slej ko prej moral odgovoriti. Zagotovo pa vem – za tak poseg ne bo prav nihče odgovarjal, tudi odgovorni ne!