Stati ali obstati

Marko Radmilovič

V zadnjih nekaj tednih sem prišel do pionirskega odkritja, ki pa bo bržkone ostalo neopaženo kot vsa moja pionirska odkritja, do katerih sem se dokopal med spoznavanjem narave in družbe. Da lahko promet, avtomobili in vozniška kultura o človeku povedo več kot sociološke, psihološke in politične razprave, je znano in sprejeto. Kar nam manjka, je enotna in vsaj delno znanstvena metoda oziroma test ali preskus, ki bi vse stereotipe o psihofizični kondiciji naroda na osnovi obnašanja v prometu tudi potrdil. In tu stopi na sceno moje, na anonimnost obsojeno odkritje.

V mestu, bolj v predmestju, kjer si razočarani bloki podajajo dvorišča z dovčerajšnjimi kmetijami, stoji semafor. Namenjen samo pešcem. Recimo, da je bilo pozno popoldne kljub zimi še vedno svetlo. Ustavim se pri rdeči luči. Prehod za pešce je za predmestje prav vzorno urejen. Se pravi semafor z zvočnim signalom, odštevalnikom sekund, zebro … vsem, kar potrebuje prehod za pešce, zgrajen v dobi nove občinske samozavesti in podprt z evropskimi skladi. Semafor zapoveduje rdečo, čeprav ni nikjer nobenega pešca oziroma ni nihče pritisnil na stikalo. Ne spoznam se ravno na semaforsko tehnologijo, a vem, da takšni semaforji delujejo vsaj delno tudi po potrebi oziroma frekvenci pešcev … A predvidevam tudi, da vsake toliko zaprejo cesto, tudi če ni nikjer nobenega pešca. Da ostanejo v kondiciji, najbrž. Prav to se je zgodilo. Stojimo na rdeči, pešci, ki jih ni, imajo zeleno. V takih trenutkih človeku pozornost uide po kabini, preveri, če je vse na svojem mestu. Če je klimatska naprava O. K., če radio igra, če je telefon varno spravljen. Med takšnim početjem me zmoti hupanje od zadaj. Poskočim, ker sem ‘zaspal’, in hočem avtomatično speljati, ko uvidim, da imamo avtomobili še vedno rdečo. A voznik za mano nori, vije roke v obupu in končno besno spelje na nasprotni vozni pas ter me med cviljenjem gum prehiti. Med rdečo, seveda … Pač klasična nestrpnost, ki ji niti ne bi posvečal posebne pozornosti. Pred leti bi norel tudi sam, si zapisoval registrske številke, najemal člane ruskega podzemlja, a z leti postane človek pametnejši. Dogodek bi padel v pozabo, ko se ne bi, vsaj njegov fenotip, ponovil pred dnevom ali dvema.

“A voznik za mano nori, vije roke v obupu in končno besno spelje na nasprotni vozni pas ter me med cviljenjem gum prehiti. Med rdečo, seveda …”

Tokrat gre za pravo križišče. Pomembno križišče, katerega krak vodi celo na dovoz k avtocestnemu križu. Sredi noči je. Gluha ura, dve ponoči, ko vse, kar je krščanskega, spi. To križišče poznam; tudi njegovi možgani upoštevajo senzor, ki najavlja prihajajoče avtomobile, da jih semafor, če je le mogoče, počasti z zeleno …

A tokrat senzor mojega prihoda ne ulovi in mi posledično zaukaže čakanje pred rdečo. Ob dveh zjutraj je človekov miselni svet omejen, a fragmenti že videnega se kljub vsemu začnejo pojavljati, ko se za menoj ustavi avto. Ta je civilizacijsko na višjem nivoju in zgolj pomežikne z žarometi. In nato še enkrat ponovi, govoreč: “Je dve zjutraj, nikjer ni nikogar, nikogar ne bo še naslednjih nekaj ur, čemu in zakaj čepiš pred rdečo lučjo!” Kljub vsemu vztrajam, zasveti zelena, skrivnostni avto na križišču zavije v drugo smer, mene pa dvajset minut, kolikor jih še imam do doma, preveva vznemirljiv občutek, da sem na pragu nečesa velikega. Teorija ali bolj hipoteza gre takole:

Kako bolj natančno, učinkovito, natančno in poceni izmeriti odnos posameznika do družbe, do sistema, njegov odnos do zakonov, njegov legalizem, če ne med upoštevanjem pravil, ko je to povsem nepotrebno. Peljati čez rdečo, ko nikogar ne ogrožaš, je razumno, življenjsko dejanje. Stati pred rdečo, ko ni nikjer nikogar, je s tega stališča bedasto. Obe reakciji, vsaj po mojem skromnem prepričanju, natančno opredeljujeta voznikovo razumevanje tako družbe kot organizma, živečega znotraj omejitev, kot tudi njegovo osebno kredibilnost.

Ker sem sam tisti, ki stojim, je moj argument seveda enostaven. Kršenje rdeče luči, ko nikogar ne ogrožaš, je resnično benigno, dokler to počne manjša skupina voznikov. Čim bo to začela početi večja skupina voznikov, bodo zaradi narave prometa kot takega slej ko prej pričeli nekoga ogrožati. Ker omejeno in minorno kršenje pravil je lahko delikt, lahko pobalinstvo, ko pa postane sistemsko, se slej ko prej spremeni v anarhijo.

Naslednjič, ko se vam zgodi rdeča luč v praznem križišču, jo obravnavajte – ne kot oviro, temveč kot test osebnosti. Zagotovo vam bo povedala več o vas samih kot horoskop ali šlogarskelinije na slovenskih televizijah.